:warning:*b*OPOZORILO: v temu delu so nasilje in kletvice, tkoda če vm to ni všeč ne berte.*b*:warning:

-------------------------------------------------------------

Že kako uro sem se obračala po postelji in si skušala opomoči od nočne more. Bila je znova enaka. Jaz sem videla skozi oči demonke, ki je ubila tistega fanta. Nič od tega ni imelo smisla. In prav gotovo so bile sanje povezane z resničnostjo, saj sem zjutraj po svoji prvi mori videla na televiziji, da so umorili fanta, ki je bil… enak kot fant iz mojih sanj. Identičen. In to ni moglo biti naključje.

Obrnila sem se na trebuh in začela kričati v blazino. Slednja je zvok udušila ravno dovolj, da se me ni slišalo iz sobe. Dvignila sem glavo in se zadihano dvignila iz postelje. Skozi okno je končno začela pronicati svetloba. Vstala sem in poiskala svoja očala. Če že hočete vedeti, kakšna so, vam bom povedala, da so samo očala s črnim okvirjem. V svojih mislih izgledam kot sova, a moja mama pravi, da sem z njimi ljubka (ne ravno definicija tistega, kar hočem biti). Odmajala sem se v kopalnico. Zazrla sem se v svoj odsev. Moje oči so se očitno odločile spremeniti barvo. Zdaj so bile temno rjave, včeraj pa so imele bolj rdečkast odtenek. Zavzdihnila sem. Iz predala pod lijakom sem potegnila glavnik in se začela česati. Moji ravni lasje v barvi temne čokolade so končno dobili svoj sij, ko sem jih spravila iz vozlov. Preoblekla sem se in si umila obraz. Skušala sem ne razmišljati o sanjah. Že velikokrat se mi je zgodilo, da sem sanjala skozi oči tiste demonke. Bilo je kot bi lahko samo videla, telesa pa ne bi mogla nadzorovati.

*

»Torej. Kaj rada počneš?« me je vprašal David in se naslonil na komolec.
»Se te ne tiče,« sem odrezala in ga poskušala ignorirati. Še naprej me je pozorno motril.
»Oh, daj no.« Nasmehnil se je. »Ne more biti tako grozno.« Pričakujoče me je opazoval.
»Ne. In bodi tiho,« sem ga zavrnila. Zdajle je bilo točno sredi fizike in učiteljica je za trenutek stopila iz razreda.
»Kaj je tvoja skrivnost pri učenju?« je še naprej vrtal. Prijelo me je, da bi zgrabila šop njegovih kratkih rjavih las in ga porinila s stola.
»Nimam je!« sem mu razdraženo odvrnila. In seveda je v tistem trenutku ravno vstopila učiteljica fizike. Očitno me je slišala, saj je pogledala proti meni.
»Ava Graves. Spet povzročaš težave, kaj?« Listala je po svoji beležnici. »Videti si tako želiš govoriti, da je najbolje, če bi prišla pred tablo in prva pridobila ustno oceno.«
Zaškrtala sem z zobmi in Davidu poslala *i*mrtev-si*i* pogled. Vedela sem, da profesorice ne bi morala prepričati, da nisem bila jaz, a je bila David na mojo nesrečo njen ljubljenček. Počasi sem vstala in močno zavlačevala na poti do table. Večina sošolcev se je posmehovala, tistim drugim pa ni bilo mar. Zakaj bi jim bilo.


»Hej, Gravesova, ni tvoj dom na pokopališču? Ni tako da spadaš k svojemu očetu?« se je posmehoval Jack. David mu je pritegnil.
»Nekje sem slišal, da je bila njena mama tako revna, da jo je dejansko rodila na pokopališču.«
To je sprožilo val krohota. Dekleta so se zgroženo odmaknila od mene. Poskušala sem ostati najbolj hladna kar se je dalo.
»Utihni, David,« sem zarenčala.
»Kaj je, Gravesova? Pogrešaš očka?« Izzivalno se je nasmehnil. Moj obraz se je obarval rdeče. Bes v meni je eksplodiral.
»Samo kurbe letajo za takimi kreteni kot si ti!« Besede so brez nadzora bruhnile iz mene. Zdelo se mi je, da sem videla hlape svoje sape. To ne bi smelo biti mogoče, ker je bilo okno zaprto. Na polici nad Davidovo in Jackovo glavo sem je začela tresti steklenička. Prišla je do roba in *i*PLJUSK*i*, Dave in Jack sta bila od nog do glave premočena z vodo za akvarije. Obrnila sem se na petah in odvihrala iz razreda še preden bi me kdo lahko česa obtožil.

Prerinila sem se skozi gruče dijakov do bolj samotnih hodnikov. Sesedla sem se na klop in požrla solze. Ko je Dave začel govoriti o mojem očetu, se mi je strgalo. Umrl je ko sem bila stara pet let. Moja mama se je kasneje še enkrat poročila in imela sem čudovitega očima Jaka ter dva mlajša polbratca. A vseeno je zabolelo, ko so se ljudje tako norčevali iz mojega očeta. Mama ni dosti govorila o njem, vedela sem, da je bilo prehudo zanjo. Zato nisem vedela, kako je umrl. Mama mi je dovolila, da sem obdržala njegov priimek. Tudi sama ga je. Ko sta se z Jakom poročila, je njegovega dodala. Vedela sem, da očeta ne bom nikoli prebolela, a sem bila vseeno vesela za mamo.

Nenadoma sem na hodniku zaslišala hripav smeh. »Ne, ne,« je smeje rekel glas. »Ni se dobro sam potikati po hodnikih, ne, ne.« V moj zorni kot se je prikazala stara čistilka. Po njenem izrazu na obrazu bi stavila, da je pijana, a v njenih očeh sem videla treznost. Po hrbtu me je spreletel srh. Njene oči. Imele so kačje zenice. Vstala sem.
»Kam pa kam, deklič?« Starka se je znova hripavo zasmejala.
»Zamudila bom,« sem se izgovorila in se obrnila, da bi odšla, a že je bila tam pred mano. Pogledala je na svojo uro.
»Oh, ne.« Spet se je zasmejala. »Še veliko časa imava. Nič ne boš zamudila, če pa boš, pa ne bo nihče opazil. Tako ali drugače ne boš odšla.«
Naredila sem korak nazaj. »Hm, zakaj me ne spustite? Ničesar nisem naredila, prisežem. Tiste vode iz akvarija nisem polila jaz! Ne vem, kdo je bil!«
Čistilka se je ustavila sredi giba. »Voda iz akvarija?«
»V učilnici za kemijo,« sem iztisnila.
»Ojej.« Starka me je pogledala. Zožila je oči. »Če lažeš, se ti ne piše dobro.« Potem je naprej potiskala svoj voziček in izginila na poti v našo učilnico. Olajšano sem izdihnila in se sesedla na klop. Čudno, da me je bilo strah. Saj je bila samo starka. Samo čistilka. Precej čudaška čistilka. Vstala sem in se odpravila v učilnico po drugi poti. Po tej še nikoli nisem šla, a sem vedela, da mi ne bi škodilo, če se izognem psihopatskim čistilkam. Potem pa je moja noga stopila v nič in padla sem.

Nekdo me je zgrabil za nadlaket in me potegnil nazaj.
»Pazi, kje hodiš.« Za mano je stal fant. Pomignil je na luknjo v tleh.
»Hvala.« Podrgnila sem se po licu.
Fant je zamahnil. »Ko sem bil jaz pri letnik, sem tudi padel sem.« Nasmehnil se je.
»Mimogrede, sem Ava,« sem se predstavila.
»Blake,« je odvrnil fant. »In kaj sploh počneš tu? Ni ravno hodnik, kjer bi dijaki radi bili.« Blake je rahlo nagnil glavo.
»Ne boš mi verjel.« Zmajala sem z glavo.
»Preizkusi me,« je rekel. Zavila sem z očmi.
»Srečala sem čudaško starko. Imela sem nek čuden občutek, zato sem zbežala.«
Blaku je potemnel obraz. »Je imela kačje zenice?«
»Ja.« Ustavila sem se. »Kako veš to?«
»Kam je šla?« Blake je zaskrbljeno pogledoval naokoli.
»V našo učilnico za kemijo.« S prstom sem pokazala na nasprotno stran hodnika in se zazrla v svoj prst. »Kaj boš..?« Obrnila sem se, a ga ni bilo več.