evo, pa sm nazaj z zgodbo (dobr no, šele kkšn tedn je od prejpnga dela, ampak sej štekate): zej smo že pr štrdesetem delu, smo že čez polovico zgodbe (ne sprašujte me, kolk bo dolga). idk, še zmeri mam občutek da si ni še nič zgodpil, pa še vi tko nč še ne veste (haha, i'm good at this). no, ne bom pisala zahval, kre se mi ne da, pa itak tisti, ka bi jih dobil, veste, kdo ste<33

ta del na žalost ne bo tok strašliv, ampak vm bo odprl še več skrivnosti in vprašanj (yay zame). lepo branje<33

---------------------------------

*b*Anne*b*

Anne je včasih uživala v zabavah, a odkar jo je Charlisle spremenil v vampirko, jo je minilo vse, česar bi se prej veselila. Čutila je, da je človeški del nje – in zdrava pamet – počasi zapuščal njeno telo. Na začetku se je poskušala upreti, potem pa je to začela izkoriščati. Od Charlisleja se je naučila vse, kar se je lahko in se pripravljala na pobeg.

Bila je presenečena, da jo je Abigail osebno zvlekla s seboj, ko je šla do Ave. Nikoli ni bila povsem prepričana, iz česa so izvirale Abigailine obsedenosti. Družina Graves, še posebej Ava, potem pa še Ian in Anne sama. Družina Graves je imela zdaj smisel, a ostalo… ni bila povsem prepričana.

Anne se od svoje preobrazbe v vampirko ni spomnila ničesar, razen stvari, ki jih je videla – česar ni bilo veliko. Po tem, ko je začela piti iz Charlislejevega zapestja, je omedlela od bolečine. Če ne bi, bi prav gotovo zbežala, tako pa je pristala naravnost v Abigailine sadistične kremplje. Moris, voditelj podjetja, je delovanje vampirjev povsem skril – ko je še imel možgane. Vampirji so delovali v veliki rdeči stavbi, večinoma narejeni iz stekla. Anne je poznala le peščico ljudi. Abigail, Iana, Charlisleja in še nekaj drugih vampirjev, ki so bili prav tako novici v vampirski koži.

Anne je večino dni preživela v majhnem, a pristižnem stanovanju, ki je bil dober primer Abigailinega reka o tem, da si vzame le najboljše. Anne je lahko iz stanovanja odšla le, ko jo je nekdo spremljal – navadno Charlisle, saj jo je on spremenil v vampirko. Anne se je zavrtel želodec, ko je na televiziji zagledala svojo sliko, nad njo pa napis *i*Pogrešana oseba*i*. Ko se je o tem pritožila Charlisleju je prezirljivo prhnil.
»Res si mevžasta,« je rekel. »Seveda te ne bodo večno iskali.« Zavil je z očmi. Anne je prekrižala roke na prsih.
»Kaj sploh počnete tukaj?« Obrnila se je in se začela upravjati z daljincem, ki je upravljal televizijo.
»Nekaj jih dela pod krinko. Novo ime, nova identiteta. Nekateri so celo tako dobri, da 'postanejo' lovci na vampirje in delajo kot vohuni. Večina jih ostane tukaj. Ubijajo na Abigailin ukaz in skačejo okrog kot njeni kurirji.«
Začutila je svojo priložnost. »Jaz hočem pod krinko,« je rekla. Charlisle se je zasmejal, kot bi mu povedala najzabavnejšo šalo vseh časov.
»Na to pa kar pozabi, mala. Za to moraš biti bolj izkušen,« je rekel z nesramnim nasmeškom. »In to je okrog deset let.«
»To je veliko,« je pripomnila Anne. Charlisle jo je obrnil in potegnil bolj k sebi. S prstom jo je oplazil po bradi in vratu, da je trznila.
»No, na to pa se navadi, ta mala. Tvoje življenje bo še dolgo, če ne boš počela neumnosti.«

In zdaj je Anne stala na vratih velike zabave bogatašev, ki so imeli v lasi cela podjetja. Bila je v ozki dolgi bleščeči črni obleki z V-izrezom, petah in s svetlimi lasmi lepo nakodranimi. Anne se je komaj prepoznala, ko se je zagledala v ogledalu. Dišala je kot vanilija. Videti jih je imela vsaj dvajset, čeprav je bila v resnici stara le sedemnajst. Živčno se je oklepala majhne črne torbice, v kateri je kot varnostni protokol hranila nož.
Charlisle je bil oblečen kot vsi ostali bogataši na zabavi – v črn suknjič in hlače. Vampirja sta bila videti kot navaden par bogate mladine. V zabavo sta prišla pod lažnimi imeni – Louis Meyer in Anabell Wallace. Z vsemi ličili na obrazu bo Anne prepoznal le njen oče.

Nenadoma se je zavrtela pesem Winter wonderland, ki jo je izvajala Ella Fitzgerald. Anne je odneslo nazaj v spomine na božič, ko je bila njena mama še živa. Ko je umrla, oče ni več zmogel poslušati te pesmi, zato se je zdaj Anne zdelo čudaško, da jo sedaj sliši na zabavi, katere gostitelj je Annin oče. Poleg tega pa so bili še točno trije tedni do božiča, kar je Anne še bolj zmedlo.

Anne je živčno pregledovala skupine ljudi, ki so klepetali ob pijači, ki so jo stregli natakarji v oblačilih pristižnih barov, in sklepali kupčije. Odločila se je, da bo misli odvrnila stran od ljudi.
»Kdo je spremenil Abigail?« je vprašala Charlislea, a pogled ohranila na določenemu temnolasemu mlademu moškemu v rdečem suknjiču, ki se je simpatično smehljal ljubkemu dekletu, ki mu je nekaj razlagalo.
»Ne vemo. Pa sploh ni vampirka,« je zamrmral nazaj.
»Kaj?« Annina pozornost je skoraj zdrsnila stran od moškega v rdečem suknjiču.
»Demonka je.«
»Ni to isto?« je vprašala Anne.
»Ne, ni. Demoni so zlitje senc in človeškosti. Boljše sposobnosti imajo kot vampirji,« je odvrnil. Njegov pogled je nekaj iskal po dvorani.
»Huh.« Anne je strmela. Charlisle se je obrnil k njej.
»Veš, kaj moraš narediti,« je rekel.
»Kaj?« ga je nadlegovala Anne.
Charlisle je zavil z očmi. »Poskrbi, da te tvoj oče ne vidi, razumeš? In ne poskušaj pobegniti.« Potem je izginil za gručo ljudi. Anne je prhnila. Razgledala se je po dvorani, lase vrgla nazaj in zakorakala proti svoji prvi tarči.

***
jp, thats it