Nekoč, v času, ki ga nihče več ne zna določiti, je v majhni hiški ob robu neskončnega gozda živela deklica po imenu Nika. Bila je radovedna, pogumna in vedno je občudovala naravo. Najraje je sedela med travami in poslušala šepet vetra med drevesi.
Nekega deževnega večera je na podstrešju našla staro knjigo. Platnice so bile zelene kot mah, na njih pa je rasla prava drobna vinska trta. Ko je Nika odprla knjigo, so se strani same začele obračati. Na sredini je zasijala zlata črka in po prostoru je zadišalo po svežem cvetju.
Knjiga je imela čarobno moč. Kdor je v njej prebral ime rastline, je lahko povzročil, da je rastla kjerkoli in kadarkoli.
Nika je previdno zašepetala ime vrtnice. Iz lesenih tal podstrešja je v trenutku zrasel grm rdečih vrtnic. Ko je izgovorila ime hrasta, je skozi streho pognalo mogočno drevo, njegove veje pa so se razširile nad hišo kot velik zeleni dežnik.
Sprva je Nika uporabljala knjigo le za zabavo. Na praznih travnikih je ustvarjala polja sončnic, ob potokih pa preproge pisanih rož. Toda nekega dne je opazila, da je gozd začel hirati. Drevesa so izgubljala liste, potoki so usihali in živali so zapuščale svoje domove.
Takrat je Nika razumela, da knjiga ni bila namenjena igri, temveč pomoči naravi.
Tri dni in tri noči je hodila po gozdu. Povsod, kjer je odprla knjigo, so ponovno vzklile rastline. Zrasle so praproti, visoke smreke in mehka trava. Suhe veje so ozelenele, potoki pa so znova zapeli svojo veselo pesem.
Ko je tretjo noč zaprla knjigo, je gozd zažarel v srebrni svetlobi lune. Iz teme so priletele tri svetlikajoče se kresničke in obkrožile Niko. Takrat je zaslišala tih glas vetra, ki ji je prišepnil, da je postala varuhinja narave.
Od tistega dne nihče več ni vedel, kje je skrivnostna knjiga. Nekateri pravijo, da še vedno čaka med starimi drevesi, pripravljena, da jo najde nekdo dobrega srca.
In kadar po dežju na nenavadnem kraju zacvetijo rože, ljudje potiho rečejo, da je tam nekje zagotovo bila Nika.