Nato si sname obraz in jaz zakričim.

Osupla skoraj spustim kos stekla na tla. Stvor ni snel obraza, temveč masko. Za njo se pokaže človeški obraz. Brezoblična maska je zdaj samo še v njegovi roki.
Preplašeno se zazrem v umazan moški obraz. Črni kodri mu obdajajo oči in čez lice se mu vleče dolga brazgotina. Pod preklano obrvjo se mu cedi potoček krvi, ki jo vpija težko črno blago pri ovratniku. Zdaj, ko nima več maske, se mi zdi manj strašen. Nekako…no bolj človeški. Nekaj sekund se gledava in takrat ne vem, da pred seboj vidi prestrašeno prašno deklico, ki pred sebe moli košček stekla, ki ga lahko z eno roko odbije stran. Samo deklica je, pomisli a ve, da mora izpolniti svojo nalogo če ne…no ja, pa saj vsi vejo kaj se bo zgodilo, če se upreš Bastethesu.

»Oprosti,« šepne moški naenkrat in vidim, da se v njegovih očeh nabirajo solze. Šele takrat opazim v njegovi stegnjeni roki drži oster nož. Kar naenkrat se njegova hoje pospeši v tek. Plane proti meni.
Steklo mi pade iz rok. Zamižim.




…devet…Ne začutim udarca. Niti ne začutim bolečine. Pravzaprav ne čutim ničesar. Nič se ne zgodi. Zaslišim tih zvok, ko nekaj udari ob tla. Previdno priprem oči in poškilim proti moškemu. Njegova maska mu je ravnokar zdrsnila iz rok in se odbila od tal. Zakotali se v temen kot in ostane tam. Zdaj moški stoji čisto pri miru in nemo zre vame. Negibno.

Kar naenkrat pa se zgane. Čisto počasi. Odpre usta. »Vrag te vzemi Bastetesh,« šepne. Nato mu iz ust bruhne kri. Ta pristane na tleh pred mojimi nogami in na moji obleki. Okamnelo opazujem prizor. Ne vem kaj občutim, strah, jezo, stud?
Ne, moški se mi zasmili. A ne morem se prisiliti, da bi počepnila k njemu in mu pomagala. Tako samo opazujem, kako se počasi zamaje. Hrope. Krvave ustnice nekaj zašepetajo. Mogoče hčerkino ime, morda ženino, ali pa čisto nekaj drugega, kar ne bom nikoli izvedela. Nato mu oči osteklenijo in njegovo telo obmiruje ter se počasi prevrne na hrbet. Top udarec zatrese celo barako.

Zdaj ko mi njegova ogromna postava ne prekriva več izhoda, mi svetloba iz zunaj nasilno butne v oči. Še zmeraj slišim zvoke bojevanja in vsake toliko zrak pretrgajo kriki. Gost siv dim še zmeraj čutim v nosnicah.
Ven moram, k Zarifu. Šele ko zamežikam in izostrim pogled opazim, da se na podboj vrat naslanja mladenič. »Zarif!« kriknem in se poženem k njemu. Pravočasno se ustavim.
To ni moj brat.
Še nekdo, ki me bo hotel napasti, panično pomislim. Zdaj niti stekla nimam več. Mladenič se vzravna in si lok obesi nazaj na mišičasto ramo. Že hočem zbežati, ko se ponesreči zazrem v njegove oči in presunjena obstanem. Še nikoli nisem videla, da bi kdo imel oči take barve. Njegove oči so podobne nebu, so…so modre. Res da smo včasih v vasi imeli starca z prozornimi, skorajda svetlo modrimi očmi, a to je bilo zaradi slepote. Njegove oči, ki zdaj strmijo vame, pa so prav zares žareče modre.
»…Deset…« reče in se nasmehne. Nato izgine.


Amm upam, da vam je ušeč sončk (aja tole piše Beatrice hehe, da ne bo pomote) tale del mi je bilo osebno ful dobro pisat tko da ja upam da se mate fanj, pa uživejte še zadnji dan počitniccc:kissing_heart: