Jana je sedela na klopci ob reki, gledala sončni zahod in poslušala šumenje vode. Njeni misli so bile zmedene, a ko je zaslišala korake za seboj, se je njeno srce nenadoma pospešilo. Obrnila se je in zagledala Marka. Njegov nasmeh je bil topel, tisti, ki te ogreje od znotraj, tudi če je zunaj zima.

“Živjo,” je rekel tiho, kot da ne želi motiti miru, ki je že vladal med njima. Jana je odgovorila z nasmehom, ki je skrivoma razkrival vso srečo, ki jo je čutila.

Sedela sta skupaj, gledala rdeče nebo in čutila, kako se jima roki nehote srečata. Ni bilo potrebno besed; tišina je bila dovolj. Toplina, ki je izžarevala iz njegovih oči, je segla do njenega srca in ga nežno objela. Jana je začutila, da ni več strahu, ni dvomov – le občutek, da je na pravem mestu, v pravem trenutku, z nekom, ki te resnično razume.

“Veš,” je začel Mark, “nekateri ljudje iščejo srečo po svetu, pa ne vedo, da je včasih vse, kar potrebuješ, že ob tebi.” Jana se je nasmehnila, njene oči so se zaiskrile in njeno srce je bilo preplavljeno z nečim, kar je bilo globlje od besed – čista, neizmerna toplina.

Ko je sonce izginilo za obzorjem, sta se še vedno držala za roke. Toplina njunih src je premagala hladen večer. In v tistem trenutku sta oba vedela, da bo ta trenutek ostal z njima za vedno, kot tih, a neizbrisen spomin na ljubezen, ki segreje celo najhladnejše dni.