20. SEPTEMBER
Na trepalnice si nanašam maskaro, ko zaslišim zvonec. Pogledam se v ogledalu. *i*V redu sem*i*, si rečem in odhitim iz kopalnice.
Odprem vrata in pred mano stoji John, ob čemer dobim mravljince. Da ne bo pomote - John je tako karizmatičen, da ob njem vedno dobim mravljince, a nocoj je še posebej lep. Oblečen je v belo srajco, na kateri ima svetlo modro kravato, ki se prekrasno ujema z njegovimi modrimi očmi.
"Živjo ...," sramežljivo rečem, vsa presunjena.
John se ozre proti modri bluzi in temno zelenemu krilu, ki ju nosim. "Greva, newyorška lepotica?" vpraša.
"Seveda," odgovorim in napravim majhen nasmešek.
*
Opravičujem se vsem Američanom. Res se. Vedno sem mislila, da znate od restavracij zgraditi le McDonald's in KFC, fine restavracije pa so evropski privilegij. Motila sem se. Tudi fini ste lahko, če sem vam zahoče!
In nocoj je bilo definitivno fino. To sem ugotovila, ko se je taxi ustavil pred Empire State Buildingom.
"Tukaj?" sem zmedeno vprašala.
"Ne, na vrh," mi odgovori John in mi prisloni poljub na moje lase. Na vrh?! Tam je najdražja restavracija v New Yorku! Od šoka sem ostala brez besed, zato sem preprosto Johnu kot mala deklica sledila do dvigala.
Ko so se vrata odprla, mi je torbica skoraj da padla na tla. Še sedaj sem v takem šoku, da vam ne morem opisati, kako je restavracija zgledala. Ampak predstavljate si lahko tisto restavracijo, namenjeno prvemu razredu na Titaniku, v istoimenskem filmu. Prisežem, da sem se počutila kot Rose!
Z Johnom sedeva za mizo s spektakularnim pogledom na mesto. Na njej je toliko različnih vrst priborov, da se ustrašim, s čim naj kaj jem. A medtem ko kot detektiv ugotavljam, kateri pribor je namenjen kateri jedi, zopet prihiti natakar in nama natoči prozorno-belo vino.
"Na začetek študija," nazdravi John in najina kozarca trčita tako močno drug od drugega, da se zares ustrašim.
"John, to je neverjetno," rečem, ko naredim požirek odličnega vina.
"Začetek študija res ne bova praznovala v Starbucksu, kajne?" odvrne in z ustnicami napravi droben nasmeh.
"Seveda, ampak ..." želim reči, ko do mize pride natakar.
Na pogrinjka odloži zelo posebno sladico. Spominja me na souffle s sladoledom, zraven katere je še nenaravna češnja. Seveda se je jed imenovala povsem drugače (nisem kuharski šef, veste).
Ko pojeva, stopiva še do razgledne ploščadi. Moram reči, da je stati na Empire State Buildingu ponoči veliko boljše kot podnevi. Prvič, ni turistov, torej si čisto sam. Drugič, pogled je fascinanten. In zadnjič, če si s fantom, je kot v romantičnem filmu.
"Čudovito je," rečem in se ozrem proti stolpnicam in divjim newyorškim cestam pod mano.
"... kot ti," me dopolni John in najina pogleda se srečata. Prisežem, da sem se utopila v teh modrih očeh. V tem istem trenutku, ko sem obstala kot kip, začutim Johnove ustnice.
Poljub je dolg in nežen, predvsem pa prijeten. Naenkrat me obda spomin na dan, ko sem ga spoznala. Bilo je na smučišču, kjer sem mimogrede kot izredno slaba smučarka padla in pristala v bolnici. Johna sem srečala, ko me je spraševal, kje se pride do neke proge. Zelo dobro se spominjam, kako so me po vsem telesu obdali mravljinci, verjetno pa sem tudi zardela. Nikoli ne bom pozabila tega dne, prisežem.
"Se vidiva, Isabella," me Johnov globok glas zbudi iz zasanjanosti.
Nato odide. Obstojim na mestu in gledam njegov obris, ki se vedno bolj manjša. Počutim se kot princesa, John pa je moj princ na belem konju. Pravzaprav to v prispodobah to kar odseva realnost. No, komaj čakam, da se moj princ zopet prikaže na svojem konjem in me odpelje na fakulteto.