1. OKTOBER
Žal na prvi dan faksa nismo ostali v predavalnici. Smola. Ko sem na hitro pogledala notri, je zgledala res lepa. Tukaj bi lahko bila ure in ure, tako zelo mi je bila všeč. Ne, imeli smo praktično nalogo v centru New Yorka s ciljem napisati raziskovalno nalogo z naslovom *i*Razlog za prenaseljenost zvezne države New York*i*. Toliko o mojem sanjarjenju o predavanju v prečudoviti predavalnici.
Delo pa ni opravljal vsak sam, temveč vsak v prej določenem paru. Priznam, da sem bila precej živčna, ko je profesor govoril, s kom je kdo. Ne vem, zakaj, a ni bilo prijetno.
"Ti si Isabella Raynold, kajne?"
Ozrem se proti temnolascu pred mano. "Da, jaz sem Isabella," odgovorim.
"Lepo te je spoznati, Isabella," odvrne in mi pomižkne, kar me preseneti. Kaj naj bi to pomenilo? "Moje ime je Stephan."
Tako sva skupaj hodila po newyorških ulicah, pri čemer sem opazila, da stoji zelo blizu mene. Še John, ki je moj fant, ne stoji tako blizu.
"Iz kje si?" vpraša. Presenečeno ga pogledam, mislila sem namreč, da imamo čas za nalogo, ne čas za pogovarjanje.
Ker se nisem hotela prepirati, sem mu tako le ne preveč navdušeno zaupala ta podatek.
"Oh, potem si tujka!" vzklikne in oči se mu od šoka razprejo. Je res tako posebno, če študiram v tujini? Nismo v enaindvajsetem stoletju?
"Da, sem. Kako misliš, da bi lahko začela ....," želim zamenjati temo, a me Stephan prekine.
"Jaz sem iz Floride," samozavestno pove in si z roko odmakne temen plamen z obraza.
*i*Ali lahko že utihneš, da greva delat nalogo, ti zgaga?i*, si v glavi mislim in se hudo zadržujem, da ne bi tega izrekla. "Lepo," namesto tega hladnokrvno odgovorim.
Stephan obrne pogled z mene. Sklepam, da je pričakoval kaj drugega za odgovor. Kot da me briga.
"In zakaj si prišla v New York?" zopet zastavi vprašanje, ko sem že upala, da bo tiho.
"Želela sem si študirati tukaj," mu konkretno odgovorim, brez da bi mu razkrila večje podrobnosti.
Tako se je nadaljevala naslednji dve uri. Prisežem, da sem se počutila kot obtoženec na sodišču. Za povrh pa bom morala nalogo napisati sama. Morali bi sicer delati v paru, ampak dvomim, da bi s to samozavestno zgago kam daleč prišla.
Pa sem mislila, da mi bo študij všeč ...