5. OKTOBER
Ko pridem do vrat predavalnic, tam stoji Stephan. Odličen začetek dneva, kajne?
"Imaš s sabo nalogo, lepotica?"
Preslišim vzdevek, s katerim me je naslovil, in ugotovim, da naloge nimam sabo. Pravzaprav jo sploh nisem naredila do konca. A potem me prešine - nič nisem naredila narobe. Bila je skupna naloga namreč, ne moja. "Ne, nimam je," hladno odgovorim in mimo njega stopim v predavalnico, preden mi hoče nekaj reči nazaj.
Usedem se na stol v predzadnji vrsti, a to obžalujem, saj komaj da vidim proti tablo. Nima veze. Bolj upam, da je profesor pozabil na nalogo. Verjetno ne bom pustila dobrega odtisa, če že prve naloge ne bom imela. In kdo je kriv za vse to? Stephan.
"Dober dan, študenti," nas pozdravi profesor, ko pride notri ob zvonenju. "Preden začnemo s predavanjem, prinesete skupno nalogo iz prejšnje ure, prosim."
Prekleto!
"Si jezna, lepotička?"
Ozrem se v levo in zagledam Stephana, ki sedi zraven. "Od kdaj ti sediš zraven mene?"
Kot da me ne posluša, ponovi vprašanje: "Si jezna?"
"Seveda sem!" na glas rečem. "Tvoja krivda je, da me bo zdaj imel profesor na piki!"
Stephan se zasmeje, nato pa doda: "Res si zabavna, veš."
"Utihni!" mu odvrnem in ga s strogo resnim pogledom, ki ga malenkost prestraši, pogledam. Nato predavanje preživim v jezi.
*
"Profesor!" vzkliknem, profesor pa vzame aktovko in se obrne proti meni.
"Mislim, da vem, kaj me boste vprašali," pove in si pri tem popravi svoja rdeča očala. "Ampak povem vam, da nerad poslušam izgovorov," še doda in odide mimo mene.
"Imela sem težave s Stephanom Hillom, profesor Wilkinson," poskušam reči, a profesor je takrat že stal pri vratih predavalnice. "Žal mi je, gospod!" zavpijem, kljub temu da je že na hodniku.
Oh, kako sovražim Stephana.