20. MAREC
Potrkam na vrata maminega in atijevega stanovanja ter čakam na njun odziv. Medtem se mi v glavi pojavljajo raznovrstna vprašanja. Kako bosta odreagirala, ko me bosta zagledala? Bosta zopet jezna name? Ju sploh ni več tu?
Kmalu se vrata odprejo in zagledam oba — mami in atija. A tokrat njuna obraza ne prebledita ali postaneta živo rdeča. Namesto tega naredita nekaj, kar najmanj pričakujem, in sicer me objameta.
Objemamo se, dokler mami ne prekine tišine. "Tako nama je žal, Isabella," pove v solzah.
"Ne, meni bi moralo biti žal," zanikam. "Konec koncev sem vaju vrgla iz svojega stanovanja in ..."
".... zdaj lahko pozabimo na vse in gremo skupaj ven kot prava družina. Poleg tega Isabella verjetno ve za najboljše lokale v mestu."
In res. Odpravimo se v moj najljubši bife na Četrti aveniji. Končno kot prava družina.
*
Kljub temu da domov pridem dokaj pozno, vržem ključe na mizo, vzamem prenosnik in se zleknem na kavč. Preprosto moram poklicati Franka ter mu zaupati, kaj se je zgodilo. Na srečo se mi po nekaj kratkih trenutkov na zaslonu prikaže Frankov obraz.
"Zakaj kličeš, ko je pri tebi že zelo pozno?" je prvo, kar me vpraša. "Se je kaj zgodilo?"
"Pravzaprav se je." V odziv dobim razširjene temne oči in zaskrbljen obraz. "Ne skrbi, zgodilo se je nekaj *i*dobrega*i*."
"Kaj dobrega bi se lahko zgodilo ob tej uri?" tuhta Frank.
Zavzdihnem, nato pa povem novico: "Šla sem do mami in atija — joj, kako čudno je uporabiti ti besedi — in končno smo se pobotali. Celo skupaj smo šli ven!"
Rejnikov obraz se preoblikuje iz izredno zaskrbljenega v veselega. "Res ... ste zgladili prepir?"
"Da, to ni hec, zares se je zgodilo!"
"Resnično sem vesel zate, ampak saj boš ohranila stike z nama, kajne?" Oh. O tem sploh nisem imela časa razmišljati. "Osebno te imam kot za svojo hči in Alex te dojema kot sestro."
Nekaj časa premišljujem, nato pa odločno povem: "Da, normalno vaju bom obiskovala, vaju klicala in vse ostalo. Ne glede na vse sta še vedno moja nekrvna družina."
"Dobro," pokima Frank. "To je lepo slišati."
Na ustih mi zaigra nasmeh. "V redu. Se vidiva, Frank."
"Lahko noč, Isabella."
Povezava se prekine in že hočem zapreti računalnik in odditi na zaslužen počitek, ko dobim obvestilo. Google Photo me obvešča o sliki, posneti točno pred enim letom. Zanimanje se mi poveča in radovedno kliknem na sporočilo.
A le hip kasneje mi je žal, da sem ga odprla. Vidim namreč fotografijo, na kateri se poljubljava z Johnom. V naglici zaprem prenosnik, vstanem iz kavča in ga položim na mizo. Vendar v mojih mislih so še kar njegovi lasje karamelne barve in njegove premehke ustnice. Oh, zakaj ga ne morem preboleti enkrat za večne čase?
No, to je problem, ki ga še moram nujno rešiti.
Lp,
dekle iz smetnjaka