24. APRIL
"Kako pa napreduje pisanje tvoje zgodbe?" me kot strela iz jasnega vpraša Stephan in se prestavi na svoji odeji, položeni na sveže pokošeni travi pred fakulteto.
Sprva mu želim nekaj odgovoriti, nato pa se spomnim nečesa drugega. Iz moje torbe vzamem svoj prenosnik, na katerem imam shranjeno zgodbo, in takrat se najina pogleda srečata.
Nekaj trenutkov zatem le gledava drug drugemu v oči in čakava, da se kaj zgodi. Zdi se, kot da teh nekaj skupnih momentov traja več let. Na tem svetu zanj obstajam le jaz, zame pa le on. Nikogar drugega ni, nič se ne dogaja v okolici. Kot bi nekdo zabrisal vso podobo našega sveta razen naju s Stephanom.
Začutim, kako mi srce začne divje biti in kako kriči po tem, da se nekaj zgodi. Njegova želja se izpolni, saj se mi sošolec nepričakovano približa in prisloni svoja usta ob moja.
Zdaj šele svet izgine. Če se prej ni zabrisala Stephanova podoba, se tokrat je, ostanejo kajti le še njegove ustnice in jezik, ki išče mojega, da bi se z njim združil. Občutek je odličen. Ves ta okus njegovih ust in strast, ki zapolni moje telo ....
Kar je najbolj presenetljivo, pa je to, da Johna nikjer ni bilo, čeprav je šlo za izjemno dolg poljub. Preprosto ga ni bilo več. Preprosto je izginil iz mojih misli in tja ga tudi ne bo več.
"Kaj ... je bilo to?" še zmeraj nekoliko zmedena vprašam bolj sebe kot kogarkoli drugega.
Stephanov nasmešek se rahlo poveča in prav prijetno mu krasi njegov zagorel obraz, ko šepetajo odvrne: "Ljubezen. Temu se reče ljubezen, Isabella."
"In želim je še več," poželjivo odvrnem, ga nič prav nežno zgrabim za ovratnik njegove srajce in se ponovno prepustim raju.

Odlomek iz romana Poslednji lord avtorice Isabelle Goodlay:
*i*Za Theodora Harringtona so bili naslednji dnevi polni sanjarjenja o svoji novi ljubezni. Še kar ni mogel dojeti, da mu je v tej misiji, ki so mu je zastavili, uspelo najti ljubezen. Za povrh pa se mu zdi, da je njegovemu pohlepnemu očetu grofica Margaret všeč. Seveda ne po osebnosti — ta starejšemu lordu ni nič kaj pomembna —, temveč po njenem izvoru. In Samsenovi so bili kajpak res plemenita plemiška rodbina.
"Lord Theodore?" ga je iz premišljevanja zbudil mladi sluga, ki je ravno v tem trenutku vstopil v sobano.
"Da?" je neučakano odvrnil Theodore.
"Vaš oče želi govoriti z vami, moj lord," je na hitro in dokaj sramežljivo odvrnil sluga, se priklonil in se odmaknil nazaj, da bi se pokazala samozavestna podoba starega Phillipa Harringtona.
"Vstopi, ati," je vedro prikimal Theodore in se zadovoljno razkomotili na rdečkastem kavču, medtem ko je starec uradno sedel na rumenkast prastar fotelj.
"Ne vem, kako je do tega prišlo," je začel oče z uporabo svojega prodornega globokega glasu, "ampak rad bi te pohvalil."
Theodoru je iz rok skoraj padel kozarec belega vina, tako presunjen je bil nad očetovimi besedami. V življenju kajti nikdar ni slišal očetovega priznanja. "Za kaj?"
"Za to, kar si si pridobil, moj sin," je ogovoril oče, a mladi lord nikakor ni mogel razumeti, kaj misli. "Pridobil si zanimanje enega od Samsenov, tako veličastno rodbino pa ni tako lahko dobiti na svojo stran."
"Pravzaprav mislim, da sem ji ..."
"Žal pa te nisem prišel le pohvaliti," ga je prekinil starešina in Theodoru se je zopet začela tresti roka, v kateri je imel kozarec. "Žal stvari niso šle popolnoma po načrtu. Veš, grofica Margaret ima sestro. In tudi slednji se dozdevaš zanimiv."
"Kaj to pomeni? Lahko to kaj spremeni?"
Phillip je globoko vzdihnil in spremenil svoj položaj v bolj udobnega. Nato je izrekel: "Da, to popolnoma spremeni situacijo. Na poroko boš moral še počakati, saj se boš moral ponovno odločiti."*i*