30. MAJ
"Živjo, mi lahko prosim pomagaš?" tik za mojim hrbtom zaslišim ženski visoki glas z izjemnim avstralskim naglasom.
Obrnem se in se ozrem proti visokemu in suhemu dekletu moje starosti. Ta se mi nedolžni smeji in njen nasmešek je razširjen po celem njenem rahlo bledem obrazu. Prav tako me nedolžno opazuje s svojimi velikimi žadastimi očmi. Njeni izredno dolgi rdečkasti lasje se razpostrirajo njenem dolgem hrbtu in zraven tudi po vpadni majici z ogromnim napisom *i*I love NYC*i*. Konice las pa ji sežejo celo že do začetka širokih belih kavbojk.
"Seveda, kaj pa je narobe?" čim bolj vljudno vprašam.
Rdečeleska mi odgovori: "Sem Lydia Jackson in tu naj bi bilo moje začasno študijsko stanovanje, vendar ga ne najdem. Samo zanima me, če morda veš, kje bi bilo?"
"Katero številko pa so ti sporočili?"
Lydia nekaj sekund nekoliko premišljuje, zatem pa mi pove številko.
"A9? To je na koncu tega hodnika," potujem s prsti po zraku.
"Oh, hvala ti!" se oddahne Lydia, kmalu pa na plan potegne list, na katerem je velikanska koda. "Še nekaj te moram vprašati — bi morda sodelovala na moji anketi? Pred začetkom prvega letnika moramo namreč vsi študenti izvesti neko anketo po lastni izbiri in res bi čim prej rada dobila glasove od kogarkoli že, veš."
"V redu, ni problema," odvrnem, vzamem svoj telefon iz žepa ter skeniram kodo. "Rešila bom takoj, ko bom lahko."
"Res ti hvala!" se ponovno zahvali dekle in nato steče do svojega novega stanovanja.
Sama pa odidem nazaj v svoje stanovanje in nenadoma odprem spletno stran, ki sem jo skenirala. Vprašanja se seveda nanašajo na New York. To dekle pa je res prava oboževalka! Ampak zgledala je prikupna.
*
"Stephana ni več na tvoji fakulteti," končno izreče John, ki sem ga več minut vneto spraševala, zakaj se mi zdi, da nekaj skriva.
Ob njegovih besedah otanem brez ene samcate besede. Kako je za vraga hudiča? Saj se zavedam tega, da ni primeren kandidat za to fakulteto in brez občutka krivde trdim, da bi moral izbrati kakšno lažjo. Vendar vseeno je tak poseben počutek, ko izveš kaj takega.
"Si v redu, Isabella?" me začudeno vpraša John. "Zgledaš, kot da bi slišala najbolj neverjetno novico na svetu."
"Ne skrbi," se izgovorim in v tem istem trenutku se mi pojavi vprašanje, na katerega si izredno želim odgovora. "Zakaj pa Stephana ni več na moji fakulteti?"
"Prijavil sem ga," mi pove, kot da to dejanje ne bi bilo nič posebnega. Vendar to je nekaj pomembnega! Naredil je nekaj, na kar sem jaz ... pozabila. Resno, žrtvin fant prijavi storilca, ker žrtev na to pozabi!
"Žal mi je, John, jaz bi morala storiti to, ne ti, ti pravzaprav nimaš nič s tem," se mu opravičim. "Res ne vem, kako sem lahko pozabila ..."
"Ne obremenjuj se s tem, prav ničesar me nisi prikrajšala," mirno odvrne. Kako je lahko tako skromen?
"Hvala ti," se mu čez nekaj trenutkov molka zahvalim. Na srečo tega nisem pozabila ...
John se mi na rahlo nasmeje, naslednji moment pa so najine ustnice že druga na drugi. Občutek ni božanski, saj prevladuja nekakšna deja vu. Zdi se mi namreč, kot da sem odpotovala v preteklost, v čas pred Stephanom. V čas, ko je v meni prevladovala sreča. No ja, če dobro premislim, je zdaj isto.
Lp,
dekle iz ... New Yorka