7. JUNIJ
Spet sem zamočila. Zakaj se morala biti tak štor in pasti na ravnem terenu? Če ne bi bila tak hlod, bi mi uspelo. Tako pa mi ni.
In za *i*nagrado*i* sem morala danes dve uri in pol sedeti v kuhinji in poslušati Ivy in Franka. Kot da to ni dovolj, so bili zraven še John in njegova starša. Fantastično. Zdaj še oni mislijo, da sem nora. O temi pogovora sploh ne bom govorila. Vsi so me spraševali ena in ista vprašanja. Pa še vse me je bolelo od sedenja toliko časa.
A bolj pomembno je bilo to, kar se je zgodilo po pogovoru. John mi je že takoj, ko je prišel, povedal, naj ga počakam v gozdu. In to sem tudi storila. Tokrat je bil on prvi.
"Kaj je?" ga vprašam, ko sedem na gozdno klopco zraven njega. Ko sva tako blizu, dobim mravljince.
Popravi si ovratnik srajce, nato pa me pogleda s svetlimi očmi in reče: "Žal mi je, Isabella. Zaradi mene si se hotela ubiti."
"John, to ni res," se nekoliko zlažem in si popravim pramen temnih las.
"Vem, da si se želela ubiti, ker sem te pustil, Isabella." Prekleto, je moja mimika res tako očitna? Ali je on bodoči detektiv?
"No, to drži ..."
"In zato se ti opravičujem. In v isti sapi sem vesel, da sem te slišal in prišel preden je bilo prepozno."
*i*Da, kot princ na belem konju si bil*i*, skoraj rečem, a se na srečo zadržim. Raje rečem le: "Hvala."
"A nisem se le opravičiti," nato izreče. Kaj ima v mislih? "Poglej, oba sva naredila napako. Ti si jo tisto noč - saj veš, kaj misliš - in jaz takrat, ko sem te pustil."
"In kaj hočeš reči?"
Z rokami si gre skozi rjave lase, nato pa odgovori stavek, ki sem si ga tako želela odkar nisva več prijatelja: "Kaj če začneva znova?" Seveda je moj odgovor pritrdilen.