30. NOVEMBER
Sedim v sobi in zdolgočaseno gledam skozi odprto okno. Trenutno se ne dogaja nič posebnega. Na vsake toliko se po ulici sprehajajo ljudje, kdaj se vozijo avti. Vse je normalno.
A nek trenutek opazim dva znana obraza. Prvi je fant z rjavimi lasmi, ki govori z globokim glasom, druga pa je punca z bujnimi rdečimi lasmi, ki se kar naprej smeji. Od kod sta mi že znana? Oh, seveda! Fant je John, punca pa ... Catherine, ena najlepših deklet v našem razredu. Vem, da ni to lepo, a od prevelike radovednosti napnem ušesa.
"... in kako je Robert skoraj padel v tisto reko," slišim Johna.
"Ne razumem, kakšen norec ga je dal k nadarjenim! Neumen je kot osel," pripomne Catherine in si zaviha dolge rdeče lase.
"Saj ima talent - padanje v vodo."
Catherine skoraj poči od smeha. Pri tem si še kar popravlja lase. Vedno bolj postajam ljubosumna.
"Ni to tvoja ulica?" čez trenutek vpraša John in pokaže na manjšo ulico.
"Da, je," odvrne Catherine. "No, se vidiva v ponedeljek."
Nato se nekaj neverjetnega zgodi. Catherine stopi na prste in Johna rahlo poljubi na lice. In John se ne upira! Zgleda bolj kot da mi je všeč!
"Adijo Catherine," jo odslovi, Catherine pa odide, se mu nasmehne in mu maha, dokler ga ne vidi več.
In zdaj je moje srce zopet zlomljeno. Spet.
Lp, dekle iz smetnjaka