9. marec – Glas iz sence

Ko so koščki razbitega ogledala zasijali nazaj v svojo grozljivo celoto, se je megla v prostoru še bolj zgostila. Zdi se, da sem ostala sama toda ni bilo res.
V tihi praznini se je pojavila figura.
Ni bila senca, niti duh. Bila je Charlie.
Stala je tam, oblečena v črno, s pogledom, ki je prebil vse plasti moje prestrašenosti in negotovosti. Njene oči so bile temne, polne skrivnosti in hkrati nečesa, kar sem že dolgo pogrešala in to je razumevanje.
"Niva!" Je glas zabobnel v tišini.
"Ti ne veš, kaj je to, kar te drži ujeto. Knjiga ni le zapor toda tvoje lastno ogledalo. Odseva vse tvoje najgloblje strahove, bolečine in skrivnosti, ki jih nočeš priznati."
Pogledala sem jo, a v sebi sem čutila dvom. "Zakaj ti? Zakaj si prišla zame?" Sem ji rekla.
Charlie se je nasmehnila, nasmeh, ki ni bil ne topel ne hladen, temveč preprost izziv. "Ker sem del te zgodbe, Niva. In del tebe. Ne morem obstajati brez tebe, tako kot ti brez mene ne moreš najti poti ven."
Nič mi ni bilo jasno.
"Ti si del moje zgodbe? Ha v sanjah še poznava se ne."
"Niva jaz sem ti."
Občutek me je prevzel; bila je hkrati prijazna in grozeča. Kot da se bo vsak trenutek razkrila, ali je moj rešitelj ali nova nočna mora.
"Kaj hoče od mene ta knjiga?"
Sem jo vprašala, sapo sem komaj ujela. "Zakaj sem ujeta v tem brezčasnem svetu, kjer se preteklost meša s sedanjostjo?"
Charlie je stopila bližje. "Ta knjiga je tvoj boj. Tvoja bitka s samim seboj. S svojo preteklostjo, s tistimi delčki, ki si jih zakopala globoko v sebi. Jaz sem tu, da te opozorim, da ni vse tako, kot si mislila. Bolečina, ki jo čutiš, ni le spomin, ampak prerojena senca. Če želiš izstopiti, se moraš soočiti s tem, kar si poskušala zatreti."
•••••••
V zraku se je začel vrteti temen veter, šepetanje spominov in zamolčanih resnic. Njene besede so se zarile vame kot noži, a hkrati so odpirale vrata, ki sem jih dolgo zaprla.
"Ampak jaz se bojim, Charlie. Kaj če me bo to uničilo? Kaj če ne bom več jaz?"
Njen pogled se je zmehčal, a odločnost ni popustila. "Prava jaz je že zdavnaj na robu zdaj je čas, da vzameš nazaj svojo zgodbo. Knjiga te je ujela, ker si pustila, da te strahovi prevzamejo. Z mano ali brez mene, izbira je tvoja. Ampak brez soočenja ne bo izhoda."
V tistem trenutku sem začutila, da knjiga okoli mene ni več le prostor, ampak bitje, ki živi z mojo bolečino in hrepenenjem. Charlie je bila glas, ki ga nisem več želela zatreti... glas, ki me bo vodil v boj z notranjimi demoni.
•••••••
Šepeti so postali glasnejši, kot da bi se knjiga odzivala na vsako mojo misel, na vsak dvom, na vsak strah. Šele takrat sem začela dojemati, da ni pomembno le to, kar se skriva na strani, ampak tudi tisto, kar ostane neizgovorjeno med vrsticami. Vse tisto, kar je bilo potlačeno, zamolčano, skrito. Sem na pravem mestu, da popravim vse stare napake.
In v tej tišini, polni napetosti in negotovosti, sem naredila prvi korak. Premaknila sem roko, da bi se dotaknila Charlieine, in v trenutku, ko so se najine dlani srečale, sem začutila, kako se nekaj premika v meni. Tisto nekaj, kar je dolgo čakalo na to, da ga spustim na plano.
In to ni bil konec, sele temveč začetek začetek poti, ki bo zahtevala pogum, izgubo in sprejemanje, a tudi upanje.
In nisem več sama v tej nenavadni dimenziji...

_________________
no pa sem končno našla navdih in napisala nov del!
če kdo želi da ga obveščam mi komot javi in plis pokomentirajte malo:kissing_heart:
xx
Girl7<33