po dveh tednih sem pa le neki uspela
°°°°°°°°°°°°°°
8. marec – kraj brez središča
Zbudila sem se.
"Kaj se dogaja, kdo sem, kje sem, zakaj sem, od kdaj sem, a so to sanje?"
Sem se spraševala, in dosti kmalu ugotovila, da to še zdaleč niso sanje...temveč nočna mora resničnosti.
Tla pod mano niso bila trdna, pa vendar sem jih čutila. Gost, črn dim, kot bi hodila po raztopljenih sencah, ki so se plazile pod mojo kožo.
Vse je bilo tiho, prazno, zapuščeno; slišalo se je le moje divje dihanje.
Nekakoo...kot bi se zrušila v nek vzporedni svet, ki me ne priznava. Svet brez časa. Brez spomina. Brez mene.
"Niva…Niva...Niva...Niva...Niva!?"
Ime je zašepetalo skozi meglo. Ne iz ust, temveč iz samega prostora.
Globoko, staro, kot bi ga nekdo nekoč izrekel in zdaj odmeva naprej v neskončnost.
Zazeblo me je. Pogled sem obrnila na vse strani, toda tam ni bilo ničesar. Samo tema. Tema, ki gleda nazaj.
Nisem odgovorila. Nisem znala. Samo stala sem tam, z občutkom, da če spregovorim, se bo nekaj zlomilo.
Mogoče jaz.
°°°°°°°
In potem sem nekaj zagledala.
Vrata.
Sredi praznine. Stara, iz temnega lesa, razpokana od let, kot koža starega človeka. Iz njih je kapljala para, toda nekam nenavadna.
Stopila sem naprej.
Korak. In še en. Vsak težji od prejšnjega. Zrak je bil lepljiv, kot bi hodila skozi nevidne vezi. Ko sem se dotaknila kljuke, me je streslo. Mrzel tok je stekel iz dlani po hrbtenici in se ustavil nekje v prsih.
Vrata so se odprla. Počasi. Z zvokom škripanja, pomešanega s šepeti. Kot da nekdo stoji za njimi in zadržuje dih.
Stopila sem skozi.
In svet se je raztrgal.
Bila sem… v svoji sobi. Ampak ne zdajšnji. Tisti izpred let. Tapete so bile iste, le da svetlejše, brez prask.
Knjige na polici urejene.
Slike na stenah vse tiste, ki jih je mama vrgla stran.
Medvedek na postelji. Tisti, ki sem ga nekoč zlomila, a zdaj je bil spet cel.
Vse je bilo preveč popolno. Sterilno. Kot lutkovna predstava mojih spominov.
"Kaj za vraga je to! To ni resnično!"
Sem si zašepetala. A glas se ni vrnil k meni. Kot da tukaj ne štejejo misli. Samo občutki.
Na mizi je ležala nova knjiga.
Tanek. Temen. Platnice trde kot kamen.
Z zlatimi črkami sem videla napis, ki se je glasil: "Kar si pozabila."
Nisem se hotela dotakniti.
Knjiga se je odprla sama. Strani so se listale, a črnilo je bilo še sveže. In potem… sem padla. Vanjo.
Ne fizično. Globoko. Čustveno. Kot bi se moje misli razlile čez črke in izgubile obliko.
Negibna sem z 'mislimi padla v knjigo'.
Nič nisem mogla storiti.
Prevzela me je.
Nova soba.
Stari spomin.
Osemletna jaz, stisnjena v kot ob medvedka.
Kriki iz hodnika. Mami in oči, ki se kregata.
Vrata, ki se zaloputnejo.
Jaz vsa prestrašena.
"Sama si si kriva."
Je rekel glas.
Zamrznila sem. Obrnila sem se, toda nikjer nikogar.
Potem sem jo zagledala.
Ogledalo. V njem jaz. A ne jaz.
Oči bolj temne ter globoke kot ponavadi.. Usta z velikim nasmehom. Ampak ne ravno veselim
"Ne beži, Niva!"
Je rekla.
"Ti si me priklicala. Z vsakim spominom. Z vsako bolečino."
Srce mi je divjalo, a telo je obstalo.
"Aaaaaaaaaaaaaaa!"
Sem kriknila in razbila ogledalo.
Toda....koščki so šli nazaj na svoja mesta.
Tista v ogledalu je stegnila roko proti meni. Steklo ni bilo več ovira.
"Knjiga te pozna."
Je šepnila.
"In tukaj… nisi več sama."
*roza*°°°°°°°°°*roza*
No to bo to za danss<33
Tist ki hoce da ga obvescam naj napise...
zaenkrat obvescam:
~rapo
~laro
okej guys uzivejte:kissing_heart:
*i*vasa girlyka*i*
Odgovori:
TWINSIEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!!!:heart_eyes:
TO JE DBEST ZGODBA EVEEEER!:heart_eyes::heart_eyes::sob::kissing_heart:
TI MORŠ NUJNOOOOOOOOOO POSTAT PISATELJICA, NA KOLENIH TE PROSIIIIM!:thinking::innocent::heart_eyes:
Piki,,,, to je tok dobrrrrrrrrrr<333:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
I canttt knjiga jo je kr požrlaaa?!?!:thinking::sob::cry:
Pa da se starši kregajo...........................................................(ti veš kaj mislim ne):disappointed_relieved::sweat:
Ti si tok talentiranaaa, pa da so se delci zlepli nazaj? Pa usi ti glasovi wthaaaaaaaat?!?!:dizzy_face::sob::scream::heart_eyes::sunglasses:
Kok dobrrrrrrrrrrrr<333:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
AAAAAAAAA!!
Če bo iz tega knjiga bom js PRVA ki jo bo prebrala (to se BO zgodilo enkrat<3):kissing_heart:
Tajčiii
tole je cist prevec dobro zame, obozujem tvoj slog pisanja in vse<3 pac res je dobro. tok dobr opises vse pac awww. obozujm. rtm:kissing_heart::heart:


Moj odgovor:

Svetovalnica
Crush 😅
---
hej hej mene zanima ce je imel ze kdo podobno situacijo/problem in ma kakšen nasvet
Na šoli mi je všeč fant, ki obiskuje gimnazijo, jaz pa sem na predšolski. Večkrat se pozdraviva in vedno je prijazen. To se dogaja že od konca lanskega leta. Moja prijateljica me spodbuja, naj mu pristopim, vendar me je strah. Ne vem, kako naj sploh začnem pogovor z njim, poleg tega pa me skrbi, da bi se ponovile težave, ki sem jih imela s prejšnjim fantom.
Opazila sem tudi, da ko gre mimo s svojimi prijatelji, se včasih obnašajo tako, kot da bi želeli, da se vidiva ali srečava — kot da mu mogoče ni vseeno.
Zanima me, kako naj pristopim do njega na naraven način in kako naj ugotovim, če mu je tudi jaz vsaj malo všeč. Hvaležna bom za vsak nasvet.
Obvestila
DODATNE UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Naročniki revije Pil, pozor!
Na Pilovi spletni strani imate naročniki revije posebne ugodnosti. V klepetalnici lahko z drugimi naročniki klepetate v ločeni sobi klepetalnice, ustvarjate teste v Galaksiji testov ter na vseh forumih objavljate fotografije in risbe.
Vse, kar potrebujete za aktivacijo ugodnosti, je naročniška številka.
Naročniško številko dobiš na e-poštni naslov, ki si ga vpisal/a na naročilnico. Dostop do dodatnih vsebin za naročnike lahko aktiviraš tudi tako, da vpišeš ime in priimek plačnika naročnine (to je najverjetneje eden od staršev oz. skrbnikov). Če številke nikakor ne najdeš, piši na revije@mladinska-knjiga.si in ti bomo pomagali.
Kam vneseš naročniško številko? Klikni desno zgoraj na svoj vzdevek in izberi “Dostop za naročnike” ali pojdi direktno na povezavo https://www.pil.si/mojprofil/aktivacija.