Hej hoj! Tukaj je še drugi del. Upam, da boste uživali tudi v tem!
2. POGLAVJE

In tako smo znova nazaj v času, kjer se je vse to začelo. V tisti majhni, odmaknjeni, z vlago in s slano meglo obdani ribiški vasici, kjer je kasneje z očetom živela Adriana, je živel tudi deček, ki ji je bil po svoji divji naravi in upornem duhu nenavadno podoben. Ime mu je bilo Uroš. No, če smo povsem iskreni in stvari ne olepšujemo s prijaznimi besedami, je bil ta Uroš v očeh preprostih vaščanov malce nor. Oziroma kar nor. Ali pa so ga imeli za norega preprosto zato, ker so bili sami preveč slepi, on pa je videl dlje od njih in je upal gledati naravnost v mračne skrivnosti oceana.

Uroš je namreč trdno, z vsem svojim bitjem verjel v obstoj pošasti – v starodavna, krvoločna bitja in velikanske stvore, ki se od začetka časa skrivajo v najglobljih, soncu neprepustnih črnih breznih širnih oceanov. Ker mu nihče v celi vasi ni verjel niti besedice, ampak so se mu starejši ribiči in njegovi vrstniki le zlobno in glasno posmehovali za hrbtom v lokalni krčmi, se je nekega dne trmasto odločil, da ima dovolj. Dokazal jim bo. Poiskal bo te stvore na lastno pest ter vsem vaščanom enkrat za vselej dokazal krvavo resnico sveta.

Za to nevarno obsedenost pa je imel večji osebni razlog, ki mu ponoči, ko je poslušal valove, nikakor ni dal spati. Njegova mama Patricija (torej Arianina babica) je namreč pred leti umrla med podobno, skrivnostno iskalno nalogo daleč na odprtem morju. Nihče v družini ni zares vedel, kaj natanko se je z njo zgodilo tistega usodnega dne, ko je njen čoln izginil z obzorja. Niti jih ni zanimalo. Pogosto, ko jim je to omenil, so le zamahnili z roko. Skrivnost globin jo je preprosto pogoltnila in požrla, za njo pa na vodni gladini ni ostala niti ena sama plavajoča sled ali kos obleke.

Uroš, trdno prepričan, da bo njemu uspelo preživeti tam, kjer je njegova mati padla pod silo globin, je nekega sivega, nevihtnega jutra brez dolgega in prepotrebnega premisleka storil nekaj neopravičljivega. Izkoristil je gosto jutranjo meglo, se pritihotapil do pomola in tam ukradel staro, leseno ribiško barko Adrianinega dedka, ko je bil njen oče še majhen otrok. Odvezal je vrvi, zagnal motor in brez slovesa pobegnil na odprto, divje in razburkano morje.

Po zadnjih zapisanih podatkih in koordinatah, ki jih je v naglici pustil za sabo v skrivnostnem dnevniku, je na svojem majhnem, od valov premetavanem plovilu potoval več mesecev! Več mesecev je bil povsem sam sredi neskončne, strašljive modrine Atlantskega oceana, pod žgočim soncem in uničujočimi viharji. Nato pa je nekega dne nekako umrl.

Nihče na tem celem svetu ne ve in verjetno nikoli ne bo vedel, kaj natanko se mu je zgodilo na tistem samotnem koncu sveta. Mogoče ga je med mrzličnim iskanjem res ujela in raztrgala kakšna grozljiva pošast, ki jo je vneto preučeval in risal. Mogoče ga je na krovu preprosto pokončala dolga, mučna lakota in pomanjkanje pitne vode, ko so zaloge pošle. Mogoče pa preprosto ni več zdržal uničujoče teže neznosne samote sredi oceana in si je na krovu lastne barke sodil sam.

In spet smo v sedanjosti. Adriana je sedela na robu svoje škripajoče postelje. Zunaj je mraz še vedno stiskal vas, ona pa je v naročju držala nekaj, kar ji je pomenilo več kot vse zlato tega sveta. Razpadajoč, od morske soli uničen usnjeni zvezek. Dišal je po stari vlagi, globoki temi in posušenih morskih algah. Njegovi listi so bili valoviti, trdi in premočeni od oceana, a za Adriano je bil to raj.

To je bil dnevnik njenega strica Uroša. Tistega norca, kot so mu pravili vaščani, ker je edini upal gledati naravnost v mračne skrivnosti obzorja.

Adriana je s konicami prstov nežno podrsala po prvi strani. Tam je z veliko, oglato pisavo in zbledelo tinto stalo zapisano sporočilo, ki ji je vsakič znova pognalo mravljince po hrbtenici:

Moji dragi Adriani. Od tvojega strica Uroša. Nikoli ne verjemi lažem, ki se hlinjeno in strahopetno skrivajo pred kruto resničnostjo tega sveta.

Bilo je srhljivo. Nihče v družini ni vedel, kako je stric, ko je sam sredi oceana drvel v svojo smrt, sploh lahko vnaprej vedel, da se bo rodila. Kako je vedel njeno ime? Ta skrivnost je visela nad hišo kot težka, nevihtna megla.

Počasi je obrnila list. Na porumeneli strani se je bohotila natančna, s svinčnikom izrisana skica bitja iz najglobljih oceanskih jarkov. Uroš ni risal le obrisov. Izrisal je njihove mrzle, slepe oči brez zenic, ki so bile prilagojene na večno temo. Na robovih strani je s tresočo roko opisal njihovo strupeno mreno na škrgah in prozorne, kot britev ostre zobovje, ki so lahko z enim ugrizom prebili leseno dno barke. Pod vsako pošastjo so stali natančni opisi njihovih navad – kako lovijo, kako zvabijo mornarje v smrt in kdaj priplavajo na gladino.

Bilo je fascinantno in grozljivo hkrati. Nič čudnega, da so vaščani v tem zavohali denar, skice prekopirali in jih drago prodajali turistom.

Adriana pa je zvezek listala naprej, vse dokler ni prišla do zadnje strani. Tam je njena roka otrpnila.

Zadnja skica je bila popolnoma drugačna. Prikazovala je bitje, ki je bilo zastrašujoče, a hkrati neverjetno, nezemeljsko čudovito. Imelo je mehke, pšenične kodre, ki so mu padali na obraz. A pod to lepoto se je skrivala čista nevarnost.

Za razliko od vseh ostalih pošasti, ta stran ni imela nobenega opisa. Nobenih navodil za preživetje. Nobenih opozoril. Pod čudovito in hkrati ledeno skico je s krepko, globoko zarezano pisavo stalo zapisano samo eno samo ime:

Albini.

Torej, dovolj bo te preteklosti in starih zgodb, ki nam le trgajo dušo in jemljejo pogum. Zdaj pa je končno napočil čas, da preidemo na nekaj veliko bolj zanimivega. Na sedanjost, ko so pošasti stopile iz oceana …