Zbudila sem se v popolni temi.Na začetku sem mislila, da sem v zelo temnem prostoru, nato pa sem ugotovila, da ne vidim niti žarka svetlobe.Hotela sem potipati po glavi samo nisem mogla premakniti rok.Na njih sem začutila kot, da bi me nekaj rahlo tiščalo.Hotela sem odpreti usta pa jih nisem mogla. Začutila sem le občutek kislosti sline v ustih in slišala svoje dihanje skozi nos.Poskusila sem se dvigniti pa me je nekaj tiščalo k tlom.Naenkrat pa sem na svojem obrazu začutila dlan.Nato pa sem slišala zelo znan glas.Glas ženske po imenu Ezre Bayđeń.
Ženske, ki je pred leti pripomogla k moji ugrabitvi.
Prijela me je za glavo in mi odvezala prevezo iz oči.Pogledala sem svoje roke, ki so bile zvezane.Ugotovila sem, da imam čez usta prilepljeno nekakšno pekoče lepilo v traku.
"Te zanima kaj se dogaja?Kajne da te Surejčica?Kajne?" je z groznim glasom sikala Ezre.Trepetala sem od strahu.
"No...Ženska in moški, ki sta te rešila sta pravzaprav naša pomagača.Ugrabila sta te.Malo se razglej po sobi gotovo ti je znana.V njej si preživela toliko časa.Pa si nam pobegnila...A še enkrat nam ne boš, saj te je bilo res težko najti." je razlagala tista grozna ženska.
Nato pa je z roko segla proti meni.Nato se je v naslednjih petnajstih sekundah vse zgodilo tako hitro, da ne znam razložiti.Najprej mi je majico potegnila navzgor in me kot navadno žival z pasom začela tepsti po trebuhu.
Ko je končala je zagrulila:"Dolgo te ni bilo tu a zdaj si spet naša."
Obrnila se je in odšla iz sobe.Nisem mogla verjeti.Bila sem rešena pa sem bila spet na začetku.Bilo je grozno in kruto mučenje.
Ugotovila sem, da so mi spet ukradli vse: dostojanstvo,sreča, dušo in predvsem ŽIVLJENJE.


SE NADALJUJE