hojlaa
vem full dolg nisem napisala novega dela, sj razumete ( upam ) ocena,sola, ucenje in premalo časa za vse heh
no zdj sem napislaaa yayyy:stuck_out_tongue_closed_eyes: vesela bom vsakega lepega komentarja in kritike <333
WAIT ZAKA SE NE BERESSS!!!!!!!!!!?:joy:

Maja tisto noč skoraj ni spala. Ležala je na postelji in gledala v temo, telefon pa je ležal poleg nje. Vsakič ko je zaprla oči, je spet slišala tisti glas: »Nehaj raziskovati.« Poskušala si je dopovedati, da je bila to samo šala, ampak globoko v sebi je vedela, da ni. Sredi noči je nenadoma odprla oči, ker se ji je zdelo, da je nekaj slišala. Počasi se je dvignila in poslušala. Najprej nič, potem pa rahlo praskanje, kot da bi nekdo nekaj vlekel po tleh zunaj. Srce ji je začelo hitreje biti. Stopila je do okna in rahlo odmaknila zaveso na ulici ni bilo nikogar, samo prazna cesta, ampak na tleh je bila temna sled čevljev, ki je vodila mimo njihove hiše in se ustavila točno pod njenim oknom. Maja je hitro spustila zaveso in šla nazaj v posteljo.Še kakšnih 10 minut ni mogla zaspat.

Naslednje jutro je bila utrujena. Ko je prišla v šolo, je takoj pogledala tablo z listki. Nekateri so bili še vedno raztrgani, koščki papirja so viseli dol, nekaj listkov pa je manjkalo. Tisti nepodpisani listek je bil popolnoma izginil, kot da ga nikoli ni bilo. Maja je stopila bližje in se dotaknila raztrganega roba papirja, pri tem pa jo je spreletel čuden občutek, kot da jo nekdo opazuje. Hitro se je obrnila, ampak za njo ni bilo nikogar, samo učenci, ki so hodili mimo, kot da nič ni narobe. Med poukom se ni mogla zbrati, ves čas je razmišljala o listku in o tem, kdo bi lahko napisal nekaj takega in zakaj bi ga potem raztrgal

Po pouku je šla domov po poti ob gozdu. Zrak je bil hladen, drevesa pa temna in tiha. Ko je prišla do roba gozda, je upočasnila korak in na tleh opazila sledi čevljev. Ustavila se je in jih pogledala, vodile so iz gozda proti poti. Takrat je zaslišala korake za sabo in se obrnila. Luka. »Zakaj stojiš tukaj« je vprašal. Maja je samo pokazala na tla. Luka je stopil bližje in pogledal sledi. »Nekdo je bil tukaj« je rekel. Oba sta pogledala proti gozdu. Nekaj sekund je bila popolna tišina, potem pa je počila veja. Maja je trznila. »Si slišal« je zašepetala. Luka je prikimal

Nekaj se je premaknilo med drevesi, tokrat počasneje, kot da nekdo stoji tam in ju opazuje. Maja je naredila korak nazaj, srce ji je močno razbijalo. Nato se je zaslišal zvok, kot da nekdo nekaj vleče po tleh. Maja je obstala, Luka pa je tiho rekel »greva«, ampak Maja ni mogla odmakniti pogleda. In takrat je videla temno postavo med drevesi, čisto pri miru, obrnjeno naravnost proti njej. V naslednjem trenutku se je postava premaknila in izginila globlje v gozd, nato pa sta zaslišala hiter tek, listje je šumelo, veje so pokale, koraki so se oddaljevali in nato vse utihnilo

Maja je počasi pogledala dol. Na tleh je ležal zmečkan papir. Pobral ga je in ga odprla, roke so se ji tresle. Na njem je pisalo:

"Nehaj ali pa se bo končalo slabo" ni mogla vrjeti. Še kar je tam stala in razmišljala kako je ta listek prišel sem, nato pa ji je misli prekinil Luka, ki je še kar stal ob njej in rekel: "To moreš povedati policiji in to takoj"
Ni vedela kaj naj reče, vedela je da noče povedati policiji, zakaj bi jim sploh niso mogli rešiti umora tole pa bi?
Nato je samo pokimala in listek spravila v žep. Luka jo je pogledal v oči in rekel:" Resno mislim, moraš povedati to je resno Maja."
Maja je videla v njegovih očeh, da ga skrbi. " Zakaj te sploh skrbi?" je rekla in takrat se je Luka obrnil in odšel. Brez odgovora. Maja je takrat set nekaj zaslišala zvok avtomobila, ki se je ustavil. Pogledala je nazaj in ni bilo dobenega. Vedela je da si spet predstavlja zato je odšla naprej po poti proti domu.