Nekoč, v skriti dolini med štirimi gorami, je živel mlad fant po imenu Tian. Vsak dan je sedel na robu prepada in opazoval, kako veter igra med travami in krošnjami, nosi glasove neznanega sveta in vabi v daljave. Njegovo srce je hrepenelo po pustolovščinah, a dolina mu je bila kot zlata kletka — čudovita, a omejujoča.

Nekega jutra je Tian na skali pred svojo kočo našel košček pergamenta, na katerem je bilo napisano:
"Tisti, ki sledi vetru, bo našel vrata."

Ne da bi dolgo premišljeval, je vzel svojo ruto, zvezal nekaj kruha, nož in daljngled ter se podal v smer, kamor je tisti dan pihal veter — proti zahodnemu pobočju, kjer še nikoli ni bil.

Po urah hoje je prišel do skalne stene, ki se je zdela neprehodna. A veter je pihal močneje, in ko je Tian položil roko na hladno skalo, se je ta rahlo zatresla — kot da diha. Zdrsnil je v razpoko, ki se je počasi odprla in razkrila vhod v skrivni prehod…