2. poglavje: Sama

Ura matematike je bila, ko sem izvedela. V razred je prišla drobna svetlolasa socialna delavka z resnim in rahlo živčnim obrazom.
Rekla je: “Olivia James, prideš prosim z mano ven, za minutko.“ Le kaj bi lahko bilo, sem se spraševala, rahlo zmedena, a v pozitivnem pričakovanju.
“Ja, khm okej...,“ sem rekla v potrdilo.

Tvoje sestre ni več. Ni je več. Odšla je. Ne vemo še, kaj se je zgodilo...

Samo ti stavki mi gredo po glavi, odkar me je psihologinja poklicala ven. Moje misli so preplavljene samo s takimi in podobnimi temnimi mislimi. Le ena dobra stvar je v vsem tem in to je, da grem lahko takoj domov.

Ko sem hodila proti domu sem razmišljala samo o tem, zakaj se je to zgodilo. Komu se je zamerila moja sestra? Vedno je tako prijazna do vseh, a obenem tudi zelo popularna. Ufff... Na žalost moram
o njej zdaj govoriti v pretekliku. Vedno je BILA...
V tistem trenutku me prvič odkar vem za njeno smrt oblijejo solze. Prej se sploh še nisem zavedala, da sem zdaj sama. Nisem vedela, ali bom sploh lahko nadaljevala pot do doma. Kje je oči, ko ga potrebuješ.

Pa mi je le uspelo. Danes sem prišla do doma živa. Za razliko od Kelly.
In pred hišo je policijski avto, pa tudi mamin in očetov avto. Torej vesta za Kellyno smrt.

Ko vstopim in pozdravim zbrane v dnevni sobi, zagledam poleg staršev še majhno temnolaso policistko in blondinca, ki ni v policijski obleki. Verjetno je kriminalist ali detektiv.

“Pozdravljena Olivia,“ me ogovori detektiv. “Tu sva zaradi tvoje sestre. Ti lahko zastaviva nekaj vprašanj?“ Obrnem se proti mami in očetu, ker nimam pojma, kaj naj rečem.
A onadva sta čisto objokana in mi nista v nikakršno pomoč, zato rečem: “Ja, seveda.“
“Torej,“ reče policistka, ter si pripravi blokec, v katerega si bo verjetno zapisala, kar ji bom povedala. “Kako se je Kelly razumela s sošolci?“
“Super, v bistvu je bila vedno zelo popularna. Vsi so jo imeli radi,“ povem po resnici.
Obraz policistke se ne spremeni, ko reče: “A je imela kdaj kakšen konflikt s kom?“
Odgovorim ji: “Ne, nikoli mi ni ničesar rekla.“

In tako se vprašanja nadaljujejo. Policistka sprašuje in si zapisuje v blokec. Izgleda naveličano.

Ko sta policista odšla, sem odšla v svojo sobo in razmišljala o tem, kdo bi naredil kaj takega moji sestri. In takrat se spomnim, kaj je rekla o Benu zjutraj, preden je šla. Tega nisem povedala policistom. Ampak to ne more biti tako pomembno... Ali pač...


Hej vsi,
tu je drugi del zgodbe. Probala bom od zdej naprej objaviti 1del na teden. Pliiiis napišita kakršne koli komentarje.Tudi kakšne kritike bom vesela.
fajn se mejte
#marelca710
PS: Btw hvala za vse lajke in komentarje iz prvega dela.