Hej vsi,
najprej res mi je žal, da je tako dolgo minilo, da sem napisala nov del. Ampak saj veste, kako je: šola, ocene, tekmovanja in moram priznati, da mi je tudi malo zmanjkalo pisateljskega navdiha. A zdaj je kljub vsemu tukaj, z novimi zapleti in presenečenji... 3. del zgodbe V morilčevih krempljih. Veliko veselja pri branju.
Fajn se mejte in hitr brat pejte,
#marelca710

3.Slovo

Danes je četrti dan po smrti moje sestre. Že tri dni sem edinka in že tri dni me ni bilo v šoli. Sprašujem se, ali so sošolcem povedali, zakaj manjkam. Po eni strani si bolj želim, da ne vedo nič, saj si ne želim poslušati pomilovanja in lažnega sočutja.
Danes je poseben dan tudi zato, ker se bomo dokončno poslovili od Kelly. Pogreb se začne šele ob 14.ih, a s staršema moramo biti tam že prej, da bomo lahko sprejemali lažne izraze sožalja od raznih tet, stricev in daljnih bratrancev, ki jih sploh ne poznam. Poleg tega nočem, da ljudje v meni vzbudijo spomine na mojo sestro.

Po pol ure razmišljanja, sem se odločila, da vstanem iz postelje, pripravim zajtrk in prebudim mamo in očeta. Tako zdaj potekajo dnevi- dolgčas, spanje, jok,...Moja starša sta zaklenjena v sobo in verjetno objokujeta izgubo, jaz pa sem tista, ki ureja stvari, kuha in skrbi, da hiša ne razpade. V bistvu mi gre kar dobro. Če nekaj delam, lahko za nekaj časa pozabim, v kakšni situaciji sem se znašla.

Pripravim obilen zajtrk, saj je pred nami naporen dan, ter potrkam na vrata mamine in očetove sobe: “Jutro, pridta dol, zajtrk je.“
“Sam še pou minutke no,“ reče mama, ter vrže blazino vame. Ko blazina prileti vame, se začnem režati. Po navadi sva bili jaz in Kelly tisti, ki sva moledovali za kakšno dodatno minuto spanja. Končno nekaj veselja v teh sivih dneh. To je točno to, kar rabim, da lahko prebrodim te dni. Pa ravno danes, mora biti pogreb,...

Po eni uri, smo se odpravili do mrliške vežice. Ko so nam pogrebci razložili vse potrebno, smo se s starši kot vojaki postavili v vrsto, pripravljeni na sprejemanje znancev. Ob pogledu na cvetje in Kellyino sliko, so se mi zasolzile oči. Spomnila sem se, da je bila ta slika posneta na zabavi za njen 18. rojstni dan. Takrat sem se prvič napila in potem po nesreči padla v potok. Sicer sem cel naslednji dan bruhala in si zvila gleženj, je bilo vredno. Ah, lepi spomini,...

Nekajurno čakanje in občasni stiski rok in izrazi sožalja, niso bili tako neprijetni, kot sem pričakovala. K temu je veliko pripomoglo spoznavanje novih ljudi, ki mi po navadi ni ravno prijetno, a sem tokrat naredila izjemo, ter pa seveda hrana. Do samega pogreba sem se nažirala z rogljički in pecivom, da bi kmalu vse izbruhala.

Stvar, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin iz pogreba, je bila neznosna vročina. Vsem po vrsti je bilo odveč stati na vročini in poslušati župnikovo blebetanje. Ko je končal, smo vsak vrgli po eno vrtnico v Kellyin grob. Prvo mami in oči, potem jaz, nato še babice, dedki, tete in strici, na koncu pa še njeni bivši sošolci. Vsi po vrsti smo bili objokani, razen nekaterih sošolcev. Ali je ne pogrešajo, ali pa so preveč vzvišeni za jok.

Ko moja vrtnica pade v luknjo brez vrnitve, tudi mene oblijejo solze. Vame butnejo vsi občutki preteklih dni, žalost, zadržana jeza, razdvojenost in pa predvsem veliko vprašanj, med katerimi je glavno: Zakaj? Nato pa naenkrat nič, tema...

Ko sem se vrnila v naš svet, sem ugotovila, da ležim v rešilcu. In nisem sama...

“Ti,“ je edino, kar sem uspela reči.