4.Slabe novice

“Ti,“ je edino, kar sem uspela reči.
Ob moji postelji, je v rešilcu pokončno stal Benny, Kellyin bivši. Zakaj je pa on tukaj in ne moji starši? Ali pa nenazadnje kdo od stricev, tet, babic in bratrancev? In kako to da ni objokan, saj je bil njen fant?
Takšna in podobna vprašanja so mi rojila po glavi, a nazadnje sem izjavila tisto, ki me je najbolj kljuvalo:“Zakaj sta se s Kelly skregala?“
“Pffff to bi mogla pa ti povedt meni. En dan je sam nehala govorit z mano, pač dala me je na ignor. Pojma nimam zakaj,“ mi je odgovoril z otožnim glasom.
A mojega zasliševanja še ni bilo konec. Dolžen mi je še veliko odgovorov. Naslednje na spisku vprašanj, ki mi niso dali miru, je bilo: “Zakaj si tukaj z mano?“
Odgovoril mi je:“Iskreno, pojma nimam. Takoj, ko si skup pala, sta tvoja starša bruhnila v jok. Vsi ostali pa so samo buljili v tvoje negibno telo. Zdi se mi, da so mislili, da si tudi ti mrtva. Zato sem poklical rešilca in reševalci so rekli, da mora jit negdo zraven in se mi zdi da sm biu takrt edini dost pri sebi za kej tazga.“
Ufff, zdi se mi, da Bennija nisem še nikoli slišala reči toliko besed. Vedno je bil nekako bolj tihe sorte in je spregovoril, le ko je bilo to nujno potrebno.

Najin pogovor je prekinil eden izmed reševalcev, ki je prišel preverit moje stanje. Ko je videl, da sem budna je rekel:“Ah, še dobro, da si budna. Čez pet minut bomo prispeli v bolnišnico, kjer boš deležna nadaljnjih preiskav, da ugotovimo, kaj se je zgodilo s tabo. No zdaj pa vaju bom pustil na miru,“ je rekel in zarotniško pomežiknil Benniju. Le kaj si ta človek misli, da sva?! A izgledava, kot parček, ki se je po pogrebu sestre odločil za dejt v rešilcu.
“Čudak,“ je izjavil Benny. Očitno sva enakega mnenja o svetlolasem reševalcu.
Kar pa še ne pomeni, da mu zaupam ali verjamem. Nisem še končala z zasliševanjem...“A veš, kaj se je zgodilo s Kelly?“
“Kako naj bi pa to vedu?“ mi je na vprašanje odgovoril z vprašanjem. Počutila sem se, kot, da sva ta pogovor končala. In po pravici povedano mi je to čisto v redu, ker itak ne želim več drezati vanj in v svoj spomin na sestro.

Ko smo prišli v bolnico so me odpeljali v sobo številka 13. Hudičeva številka. Naključje? Ne bi rekla. Po tistem, ko smo prispeli, je Benny izginil kot kafra.
Po približno pol ure, ko sem bila ujeta v svoje črne misli, je v sobo prišla medicinska sestra. Prijazno se mi je nasmehnila in rekla:“Hej, ti si verjetno Olivia. Na pogrebu svoje sestre si se onesvestila kajne?“
Ko ji nemo pokimam, nadaljuje: “To je bilo verjetno zaradi kombinacije šoka, vročine in žalosti. Do jutri boš še ostala na opazovanju, potem pa lahko greš domov. V čakalnici te čakata mama in oče. Jima grem reči, da lahko prideta notri.“
Ko sta prišla v mojo sobo, sta se spogledala, nato pa je mama začela:“Nekaj ti morava povedati in ne želiva, da bi te to vznemirilo...“ O, kaj je pa zdaj to. V upanju, da se ne bi srečali s pogledi, sem začela pogledovati povsod po sobi, le v smer, kjer sta stala mama in oče nisem gledala. Čez okno sem videla Bennyja , ki se je očitno pogovarjal z reševalcem, ki naju je malo prej ogovoril. Le zakaj?
Ampak to v tistem trenutku ni bilo pomembno, saj je oče rekel stvar, ki sta jo z mamo želela povedati meni:“Kelly ni umrla naravne smrti. Nekdo jo je umoril.“



hej vsi,
spet je minilo veliko časa do novega dela, ampak tu je. Uživajte v branju in prosim napišite komentarje.
fajn se mejte
#marelca710