Hej :) Pa je prišel čas za nov del. Na začutku je konec 11. Uživajte :)

Ostala sva na jasi in Kristjan je povesil glavo. »Kaj je?« sem ga vprašala po volčje. »Tukaj je kraj, kjer sem se prvič preobrazil. Tako boleča izkušnja... Stokrat bolj kot spreminjanje v vampirja in stokrat manj kot gledanje tebe, ko si umirala... Si lahko predstavljaš, kaj vse se je zgodilo v preteklem letu?« je odgovoril. »Izjemno težko je, ja,« se je glasil moj odgovor. Sesedla sva se na jaso in rekla sem mu: »Res ogromno pustolovščin se je zgodilo, ja.« V bližini sva zaslišala glas: »A pustolovščin še zdaleč ni konec!« in zloben smeh. Vprašajoče sva se pogledala, nato pa sem zaslišala korake... K nama je besno pristopil...

... mogočen črn volk z belimi tacami. Nadaljeval je govor: »Glej, glej... Kaj pa imamo tukaj? Je moj nečakec rešil svojo princesko? Joj, kako ljubko, kar umrl bom od pocukranosti.« To je govoril tako neprepričljivo, da mu praktično nihče ni verjel. A kdo je to?! Začela sem s sestavljanjem koščkov sestavljanke in vprašala Kristjana: »Je to tvoj stric? In zakaj me ne mara? Kaj sem storila?« Odgovor sem nekako že čutila, a je vseeno odgovoril: »Ja, to je moj stric, vladar....« Prekinil ga je njegov stric, saj si je očistil grlo in začel: »Veš, Kristjan, lahko se sam predstavim. Saj ne, da ji dolgujem kakršnokoli obrazložitev, ampak bom očitno vaju »golobčka«...« pri tej besedi se je skremžil : »...Moral gledati vsak dan. Sem Viktor, Kristjanov stric in vodja tropa. Ne maram te, ker nikoli nisi bila in nikoli ne boš prava volkodlakinja ter, ker si uročila mojega nečaka. Bil je čisto pravi volkodlak, dokler TE ni poznal. To je kratko malo to... Ampak ti bi bila, če bi bilo po moje že zdavnaj mrtva, ampak je moj nečak prvič raje tvegal svoje življenje kot pa, da bi te ubil. Prav zaradi tega niti on ni več pravi volkodlak, ker si TI vanj zarinila svoje ogabne čekane. Poleg tega sem hotel, da te sam ubije in mu malo pomagal, a te je ta idiot rešil. Prišel sem dokončat svoje delo.« V njegovih mislih sem videla vse- čisto vse, kar se je zgodilo na dan obreda ugotovitve in mojega spreminjanja v volkodlaka. Iz sanj me je prebudil nekakšen lajež, ko me je Viktor porinil na tla in zakričal: »KAJ BOŠ PA ZDAJ NOVINKA?!« Uporabila sem vso moč in ga odrinila tako močno, da se je zaletel v drevo. Nanj sem položila taco. Viktor se je začel odmikati in po nekaj metrih zlobno smehljati. Proti nama so začeli hoditi še drugi volkodlaki, vendar so izgledali nekam omoteno. Kristjan je zakričal: »Ela, omamljeni so!!! Tako kot sem bil jaz, ko sem te napadel!!!! Stric jih nadzira.« Poskusila sem se spomniti česa pametnega, a me je premotil krik. Volkovi so začeli napadati Kristjana. Spomnila sem se. Moram nadzorovati Viktorjeve misli. Naprezala sem vse moči in začelo mi je uspevati. Huh, še dobro. Tedaj je nekaj skočilo na moj hrbet in me potlačilo na tla. Bil je Kristjan. Začel je kričati: »Ubil te bom!!! Ne zaslužiš si biti ena od nas. To nikoli nisi bila in nikoli ne boš!!!!!« Vedela sem, da ga Viktor nadzira, saj se je začel zlobno krohotati. Vsi ostali volkovi so bili na tleh. Očitno so bili zaradi nadziranja tako zelo izmučeni. Pri večini je tudi moč polne lune popustila, saj so tam, na jasi ležali ljudje- ne vem, če mrtvi ali živi. Poskusila sem se otresti Kristjana, a sem na zgornji strani vratu začutila ostro bolečino, povzročeno od krempljev. Ošibila me je. In to zelo. Skoraj sem nehala dihati. Vse je začelo postajati nekam temno... Po petnajstih sekundah sem se prebudila in praktično nič se ni spremenilo. Prišla sem nazaj k močem in se osvobodila Kristjana. Tudi njega je stric nehal nadzirati. Žalostno me je pogledal in zatulil: »Oprosti, nisem hotel... Reši sebe in vse nas.« Tedaj je zaprl oči. Pomirilo me je dejstvo, da je živ in le utrujen. Hotela sem že napasti Viktorja, ko se je nekaj svetlobe odbilo na njegov vrat in do mene ter me skoraj zaslepilo. Nekaj je imel okoli vratu. Nekaj v obliki volčje glave, ločene od telesa. KAJ?! Karkoli je že bilo, vedela sem, da tam ne bi smelo biti. Nadzorovala sem Viktorja. Ulegel se je kot majhen kuža in čakal, da pritečem do njega. Iztrgala sem mu to ogrlico z vratu in zakričal je: »NEEEEEE!!!!!!« Tudi on je utonil v globok spanec. Ostala sem sama, ranjena in izmučena. Potrudila sem se, da bi rane pozdravila, a sem bila preutrujena. Zleknila sem se na topla tla, zaprla oči in se prepustila toku sanj.... Le kaj me čaka, ko se vrnem nazaj v realen svet?

Kaj mislite, da čaka Elo in Kristjana v naslednjem delu? Vesela bom vaših idej :)
Lp, Catbook :smiley_cat::book: