Hej! Pa je prišel 14. del. Zadnje čase nisem najbolj aktivna, zaradi vsega pouka na daljavo. Na začetku imate konec 13. Uživajte v branju :)

Odgovorila sem: »V redu. Kdo se strinja, da bo za čas, ko naju ne bo za vas skrbel Viktor?« Vsi razen njega so dvignili roke. Rekel je: »Ali mi res zaupata po vsem, kar sem storil?« »Seveda,« sva enoglasno odgovorila. To bo še pustolovščina... Vendar, kako povedati staršem?

Z ostalimi volkodlaki smo se dogovorili, kako bo vse potekalo. Tudi varuh obeska je odšel v svoj »dom«- okoli mojega in Kristjanovega vratu. Očitno me res ne more nič več presenetiti. Ostali volkodlaki so odšli nazaj proti domu, le midva sva še ostala na jasi. »Lahko verjameš kaj vse se nama dogaja odkar sva skupaj?« sem rekla Kristjanu. Odgovoril je: »Mislim, da se bom tega kar privadil. Tvoje starše že verjetno skrbi. Dobro bi bilo, če bi odšla k njim. Le koliko časa naju ni bilo?« »Huh, če moj vampirsko volkodlaški čut ne laže, bi naj bil današnji dan 14 dni stran od obreda ugotovitve. Sicer pa bi lahko sam preveril,« sem rekla in se nasmehnila. Prek misli mi je rekel: »Ja, se bo treba navaditi. No pojdiva« Stekla sva po gozdu. Vedno me je bilo strah, da bi se zaletela v kakšno drevo. A sem sedaj še bolj pazljiva, ko sem še volkodlakinja. Prišla sva do hiše in vstopila.

Rekla sem: »Dober dan, je kdo tu?« Iz temnega hodnika sem zagledala dve postavi. Mama je odgovorila: »Ja, kje pa misliš, da sva bila zadnjih 14 dni?! Kakorkoli, vse veva- da si volkodlakinja, kaj vse se je zgodilo, bla bla bla. Tudi dovoliva ti, da greš na to dogodivščino, potovanje ali pač karkoli naj bi to bilo. Si dovolj stara, kar 100 let ali po človeško 18, kar pomeni, da si odrasla vampirka, vladarka, no, vsaj bodoča. Imava pa en pogoj. Ko se vrneta, se poročita.« Skupaj naenkrat odgovoriva: »Z največjim veseljem.« Vendar je takoj zatem začel govoriti oče: »No, ni ravno potrebno, saj tudi s tvojo mamo nisva bila nekaj let poročena, pa sva že vladala. To je čisto vajina želja.« Po mislih mi je rojilo na tisoče misli. Zakaj se ne bi hotela? Oče je odgovoril: »Ker potem ostaneta skupaj za večno- dobesedno.«

S Kristjanom sem se odpravila v mojo sobo. Rekla sem mu: »Kako misliš, da bova pot začela? Koliko časa bo trajala?« Njegov odgovor je bil: »Ne vem, poglejva v prihodnost.« Res sem zaprla oči in razmišljala o prihodnosti. A pred mano je bila le tema. Da ne bi izgubila fokusa, sem zašepetala: »Ali vidiš kaj?« V mislih mi je zadonel glas: »Ne, ti?« Z »ne« sem odgovorila še sama in še nekaj časa čakala na pojavitev slike, ki je ni bilo. Ko sem odprla oči je pred mano stal volk s postrani obrnjeno glavo, ki naju je vprašujoče gledala. Od presenečenja sem skočila v zrak in šele potem ugotovila, da je to varuh obeska. Pomirila sem se. Rekel je: »Uh, se opravičujem za presenečenje. Ne morem pomagati, če se me ne sliši, ko pridem. No, v bistvu bi lahko, ampak zakaj le, če bi izgubili fokus. In ja, to ne bi bilo...« Prekinila sem ga sredi stavka: »Oprosti za prekinitev, ampak govoriš neumnosti. Zakaj si prišel?« »Da obrazložim nekaj stvari,« je dejal in skočil na mojo posteljo. Saj ne, da so volkodlaki že tako večji od volkov.

Odkašljal se je in začel: »Vem nekaj stvari, ki jih vidva ne, pa četudi sem vama podrejen. Ker so ti obeski višja sila, lahko uničijo vse, zato verjetno predvidevaš, da na nek način smo vsi odvisni od tega obeska. No v glavnem, da razjasnimo. Stara sta 18 let, ob tej starosti se moči povečajo. Moram omeniti, da pa se nekatere vmes poslabšajo in nato spet izboljšajo. Ampak vajina izguba pogleda v prihodnost ni izginila zaradi tega- še vedno jo imata, le višje sile želijo, da ne gledata v prihodnost. Zato se je tudi ostalim ta moč vsaj glede vajinega potovanja poslabšala- da, tudi to se lahko zgodi. Vedeti morata, da so višje sile od izgub obeskov šibkejše, zato tudi same ne morejo napovedati prihodnosti. To je zelo nepredvidljiva stvar, ki nas lahko vse pobije ali izboljša. Predlagam ti, da o tem obvestiš tvoji prijateljici, samo zato, da ti bosta morda znali pomagati. Ne vem, zakaj mi je to zdajle prišlo v glavo, a je očitno res pomembno.« S Kristjanom sva pokimala.

Nato je Kristjan spregovoril: »Kdaj bomo začeli s potjo?« Varuh je odgovoril: »Najprej imata srečanje z Elinima prijateljicama, nato se dogovorimo o vsem ostalem. Razumljivo?« »Razumljivo,« sva odgovorila in varuh je izginil. V mislih sva sklenila: »Jutri se dobiva z njima.« Sploh nisem videla, kako hitro čas beži. Bil je že večer in začela sva kovati strategije.

Hej!
Pa je prišel nov del. Se opravičujem, ker redko objavljam, ampak nimam veliko časa zaradi pouka.
Lp, Catbook