*b*1. poglavje*b*

''Pogasite ogenj! Evakuirajte območje!'' kričijo. “Sophie, ne glej tja!”
Vsi so v paniki, tečejo, vpijejo, jokajo. Jaz pa samo stojim tam, pred dvema uničenima avtomobiloma, srce mi divje bije, a kot zamrznjeno. Dim, vonj po gorečem, zvok kovine, ki se drobi – in potem… tišina, ki se zdi še glasnejša kot krik in kaos okoli mene.

Prebudim se v topli postelji, na varnem, brez kaosa in vseh groznih zvokov, čustev… A spomnim se, na moj včerajšnji rojstni dan. Lepih 25 let, a do konca življenja bom sovražila to število, ta dan in ta trenutek. Čutim kako se mi tresejo roke, a mi je vseeno. Razgledam se po sobi. Med tem ko sem začutila kako sovražim to število, sploh nisem opazila, da sem v bolnici. Zaslišim rahel škripec in zagledam kako se kljuka počasi odpira.
''Sophie! Veš kako sem se včeraj prestrašila ko si omedlela? Mislila sem že, da bom še tebe izgubila.''
Pride moja mama z solznimi očmi do mene. Vsa prestrašena me objame. Začutim njen strah, njena čustva. Pogledam jo v oči. Čutim žalost, izgubo nekoga in mislim, da se počuti še slabše kot jaz.
''Mami, vse je v redu. Tudi meni je hudo. Danes si bova vzeli prost dan – skupaj bova pogledali film, se zjokali in samo pustili naj naju čustva prevzamejo. Samo ti in jaz.
V sobo vstopi še oči. Tudi na njem vidim žalost, čutim jo.
''No, v bistvu sva z očijem o nečem drugem razmišljala. Ti bi lahko odšla za nekaj časa živeti v tetino hišo, da boš se malo spočila in imela nekaj miru. Zdaj si itak končala fakulteto in še nimaš službe. Misliva, da je pravi čas, da poizkusiš tudi sama živeti.''
Mi doda z nasmeškom, oči pa ves čas prikimava.
''No, to bi bilo super! Se bom počasi vstala, da gremo skupaj domov.''
Vstanem. Noge se me komaj držijo, a vseeno vstanem. Zdi se mi, kot da gledam samo sebe – kot da se premikam, a v resnici ne čutim ničesar. Na nočni omarici leži moja verižica, rahlo okajena od dima. Odpnem jo, pogledam jo za trenutek in si jo zapnem okoli vratu. Potem samo tišina. Čas je, da grem.

Avto tiho drsi po prazni cesti, drevesa pa se kot sence nagibajo proti oknu. Hiša se približuje, tišina okoli nje pa je nenavadno gosta, skoraj kot bi jo pričakovala.

Stopim it avta. Še vedno se me komaj držijo noge, a vztrajam, da lahko prispem v mojo hišo, v moj pravi dom.
Nežno odprem vrata. Vonj pa hiši mi zadiši. S težkimi nogami se odpravim v dnevno sobo. Na kavču leži moj mlajši brat Steve. Letos je dopolnil dvajset let, a počutim se kot, da je še vedno moj desetletni mlajši brat. Še vedno me objame, me potolaži in redka sem od mojih prijateljev, ki ima takšnega brata.
''Sophie! Pa saj si živa in zdrava!''
Vstane in me objame. Objem je tako topel. V sobo prispeta še mami in oči.
''Kdaj pa bom lahko odšla v tetino hišo?'' ju vprašam. Zelo si želim spet imeti malo stika z – mrtvo – teto. Želim si vsaj delček nje, vsaj, da še enkrat vstopim v njeno hišo.
''Lahko že kar ta teden, v soboto mogoče. Odvisno kako se boš počutila.'' mi odgovori mami.
Čez pet dni je že sobota, imam še nekaj časa, da se odpočijem.
''Odlično.'' odgovorim, nato pa se odpravim v sobo.
------
hope youu like it guyz<3