Ko sva se približala sredini parka, od koder sva imela razgled na vse atrakcije, ki jih je ponujal, sem s prstom pokazala na razgledno kolo.
»Greva najprej tja, lahko se medtem zmeniva, kam bova šla potem,« sem predlagala, on pa je pogledal v smeri mojega kazalca in brez da bi se ozrl nazaj prikimal in dodal: »Lahko.«

Postavila sva se v vrsto, vendar je bilo pred nama še nekaj ljudi. Po minuti nerodnega postopanja sem se spomnila, da je moje grlo suho in da bi lahko nekaj spila. Obrnila sem se k Fabiu, ki je izgledal zamišljen in ga vprašala, če je tudi on žejen. Zaželel si je sok, zato sem se ga odpravila iskat, on pa je ostal v vrsti, da bi nama prihranil mesto. Ko sva se vrnila, sem poleg njega zagledala dve dekleti in enega fanta. Izgledali so malo starejši od naju. Rahlo sem priprla oči, da bi od daleč videla, če jih lahko prepoznam, vendar jih nisem. Naredila sem nekaj korakov proti njim, nato pa se ustavila. Fabio me ni videl, saj je bil obrnjen s hrbtom proti meni. Dve dekleti sta se ovili vsaka okrog ene izmed njegovih rok. Čutila sem, kako se je črevo v meni z vsakim vdihom bolj zavozlalo. Do tiste sekunde se nisem zavedala, da sem morda čisto zares zaljubljena v Fabia Quartararoja.

Tipček, ki je prišel z njima je iz žepa potegnil telefon in prizor ovekovečil s fotografijo. Odleglo mi je v sekundi, ko sem videla, da sta se umaknili iz Fabiovega osebnega prostora, še bolj mirno pa sem se počutila, ko se je z njim slikal še tretji član skupinice.

Ko so vsi odšli, sem se končno vrnila, vendar sem se delala, da nisem videla ničesar. Fabio je slonel naslonjen na ograjo. Ko me je videl, se je poševno nasmehnil in mi iz rok vzel svoj tetrapak soka. Zahvalil se mi je in odvil zamašek, preden je naredil požirek.
»Kaj imaš ti?« me je vprašal in radovedno privzdignil obrvi.
»Poskusi,« sem se zahihitala in navihano pomežiknila. Svoj lonček sem privzdignila k njegovim ustnicam, on pa je z njimi ujel rožnato slamico. »Kola,« je zamrmral.
»Češnjeva,« sem dodala.

»Naprej prosim!« je zaklicala ženska v srednjih letih, ki je spuščala ljudi v kabine. Fabio je izgledam rahlo zmeden, kar me je presenetilo, vendar sem se nato hitro spomnila, da ne pozna jezika. Še preden je lahko ugotovil, da bi bilo primerno rdečelasi ženski, ki se prešerno smeji pred nama, izročiti denar, če želiva na vožnjo, sem sama na plan privlekla svojo denarnico. Dala sem ji petaka in tri kovance, ona pa je stopila naprej do proste kabine na razglednem kolesu in nama odprla vrata.

Prva sem vstopila jaz in sedla na eno izmed klopi. Fabio je mrmral nekaj o tem, da bi mu morala pustiti, da plača, zato sem ga ignorirala. Ko pa je nameraval sesti na klop nasproti mene, sem zgrabila njegovo dlan in ga povlekla k sebi, češ da naj sede poleg mene. To je tudi storil, čeprav se mi je zdelo, da mu ni bilo čisto po godu. Hotela sem se otresti teh misli, zato sem mu v roke potisnila svojo pijačo in zamrmrala: »Primi.«

Sklonila sem se, da bi si zavezala vezalke, ki so se mi rahlo odtegnile. Pravzaprav se mi niso, le nerodno mi je bilo, da sem si ga upala kar tako potegniti k sebi. To sem storila, ker sem ga vse težje gledala v njegove čokoladne oči. Njegov miren in iskriv pogled me je spravil v nervozo in nisem hotela, da si zreva drug drugemu v oči naslednjih petnajst minut. Vedela sem namreč, da bom začela zardevati do mere, ko bo moj obraz na las podoben paradižniki. Čisto predolgo sem se trudila, da bi na svojih čevljih naredila enakomerno pentljo. Ko sem se spet dvignila in se naslonila nazaj, je moja lica preplavil val rdečice.

Iz rok sem mu hitro vzela svoj lonček in srknila iz njega. Slamica je imela okus po žvečilnem gumiju, ki ga je žvečil Fabio. Po mentolu in borovnici. Zanimalo me je, če imajo tak okus tudi njegove ustnice. Nenadoma sem začutila, kako sta se najini roki s komolci dotaknili. Spogledala sva se. Še ko sva sedela je bil višji od mene. Njegov pogled se je ustavil na mojih ustnicah, ki so se svetile v češnjevo rdečem glosu. Nanesla sem si ga, ko sem čakala na pijačo.

Umaknila sem pogled. Preveč mi je bilo nerodno. Želela sem si, da bi bila moja sošolka Cleo, ki se je s fanti znala spogledovati, brez da bi se njen obraz obarval rožnato. Vedno sem se delala, da mi fantje ne morejo do živega, da so le dolgočasna bitja, s katerimi si delim planet. Globoko v sebi sem vedela, da mi zna skoraj vsak zlesti pod kožo, če se mi dovolj približa. Fizično in psihično. Vesela sem, da nisva več stala. Zdelo se mi je, da bi se mi kolena tresla kot šibi na vodi.

»Oprosti,« sem dahnila in se opogumila, da so se lahko najine oči zopet srečale.
»Zakaj?« je vprašal in pri tem za sekundo nagubal čelo. Zdelo se je, da res ne ve, o čem govorim.
»Eh, nič, pozabi,« sem naglo zaključila, vendar me je takoj zatem pogledal tako kot mladiček labradorca, ki so ga pozabili nahraniti. Pogledala sem v svoje naročje in se rahlo nasmehnila sama pri sebi, nato pa razložila: »Ker sem te tako potegnila k sebi. Hotel si sesti na drugo stran.«
»Aja, to?« je vprašal in zamahnil z roko. »Malo me je strah višine, pa sem želel sedeti tako, da bi gledal kolo namesto razgleda,« je priznal, meni pa je malo odleglo.
»Saj razumem, lahko greš tja, če hočeš. Ne bom jezna,« sem hitro rekla.

Takrat je svojo glavo nagnil in jo naslonil na mojo ramo. Njegovi lasje so me žgečkali po vratu. S sveže obrito brado me je komaj opazno pikal po vratu, a je bilo iz nekega razloga prijetno. »V redu je, Lili,« je zamrmral, nato pa se zahihital. Čutila sem, kako mu vibrira vrat, medtem ko govori. »Ob tebi sem tako živčen, da me še višine ni strah.«