PisalnicaWARM CREEK 1. del
6
Zapihljal je hladen veterc in mi skuštral moje dolge, rjavo-vijolične lase. Jaz, sem med tem sedela na gugalnici in se rahlo gugala in v rokah s solzami v očeh držala sliko Issaca in mene. A naenkrat me zmoti mamin glas, ki me kliče. »Michell! Kje si spet?! Že 10 minut te kličem na kosilo!«je dejala, jaz pa hitro in spretno skočim z gugalnice, si obrišem solze in se zapodim v rahel tek.
Med tem ne razmišljam ne o kosilu, ne o mojem prečudovitem skoku, včeraj na tekmovanju, ne o devetih bratih in eni in edini sestri, temveč o Issacu. Ne vem, kako! Ali nisem bila njegova sanjska punca? Ali nisem bila dovolj dobra zanj? Sem naredila kaj narobe, da me je zapustil?
Se sprašujem, ko se naenkrat znajdem pred mamo, celo prestrašeno s solzo na licu. »Tu sem. Ja,… Zakaj me pa tako prestrašeno gledaš?« jo vprašam in ona nekam bolj umirjeno odvrne »Sem že mislila, da se boš vame zaletela, kako si pridirjala!« »Ups, oprosti.« le izdavim in se napotim h kosilu, ko premišljujem, kaj je narobe. Mama, moja mama pa res kar tako ne bi jokala.
Brž si umijem roke in odhitim do jedilnice, ko naenkrat vidim vse objokane. Mislim si, le kaj se je zgodilo? Ko moje misli preplavi eno in edino vprašanje. Kje je Shirley? Opazila sem, da je oče želel nekaj povedati, pa se sama nisem mogla zadržati. »Kje pa je Shirley? Ali se nebi mogla danes zjutraj vrniti s planin?« vprašam počasi in previdno in oče želi odgovoriti, ko zmore izdaviti le besedico 'ona' a dalje ne zmore. Le odkima in obraz mu zapolni le še več solz. Takoj razumem kaj naj bi to pomenilo. Potem, še meni na lice pritečejo solze. Najprej ena, potem druga, nato tretja, četrta, peta… In za njimi še neskončno ostalih.
Takoj se obrnem in zbežim do vrat moje sobe. Za sabo zaslišim mamo, ki teče po stopnicah do mene. Hitro odprem vrata, smuknem v sobo in vrata takoj zaklenem. Zdaj, me pustite na miru. Zdaj nimam časa za vas. Zdaj ŽELIM BITI SAMA!!! … … Pobegniti hočem. Samevati hočem. Sestro hočem! Takoj, ko bo možno bom odšla. Shirley sigurno ni zdaj med Bogovi. Shirley je živa. Mora biti nekje! In kjer koli je ta nekje, jo bom našla, pa če bom porabila 30 let za to!
Shirley, pripravi se. Pote prihajam!
********************
Dober dan. Začela sem pisati novo zgodbo, za katero upam, da vam bo všeč in bo bolj uspešnejša, kot LISK.
Pa še, hvala vsem, ki ste mi pomagali na smetišnici.
Lp, Lučka 2708
Ps: ta zgodba ne bo imela veliko delov. Vsaj zaenkrat ne.
Med tem ne razmišljam ne o kosilu, ne o mojem prečudovitem skoku, včeraj na tekmovanju, ne o devetih bratih in eni in edini sestri, temveč o Issacu. Ne vem, kako! Ali nisem bila njegova sanjska punca? Ali nisem bila dovolj dobra zanj? Sem naredila kaj narobe, da me je zapustil?
Se sprašujem, ko se naenkrat znajdem pred mamo, celo prestrašeno s solzo na licu. »Tu sem. Ja,… Zakaj me pa tako prestrašeno gledaš?« jo vprašam in ona nekam bolj umirjeno odvrne »Sem že mislila, da se boš vame zaletela, kako si pridirjala!« »Ups, oprosti.« le izdavim in se napotim h kosilu, ko premišljujem, kaj je narobe. Mama, moja mama pa res kar tako ne bi jokala.
Brž si umijem roke in odhitim do jedilnice, ko naenkrat vidim vse objokane. Mislim si, le kaj se je zgodilo? Ko moje misli preplavi eno in edino vprašanje. Kje je Shirley? Opazila sem, da je oče želel nekaj povedati, pa se sama nisem mogla zadržati. »Kje pa je Shirley? Ali se nebi mogla danes zjutraj vrniti s planin?« vprašam počasi in previdno in oče želi odgovoriti, ko zmore izdaviti le besedico 'ona' a dalje ne zmore. Le odkima in obraz mu zapolni le še več solz. Takoj razumem kaj naj bi to pomenilo. Potem, še meni na lice pritečejo solze. Najprej ena, potem druga, nato tretja, četrta, peta… In za njimi še neskončno ostalih.
Takoj se obrnem in zbežim do vrat moje sobe. Za sabo zaslišim mamo, ki teče po stopnicah do mene. Hitro odprem vrata, smuknem v sobo in vrata takoj zaklenem. Zdaj, me pustite na miru. Zdaj nimam časa za vas. Zdaj ŽELIM BITI SAMA!!! … … Pobegniti hočem. Samevati hočem. Sestro hočem! Takoj, ko bo možno bom odšla. Shirley sigurno ni zdaj med Bogovi. Shirley je živa. Mora biti nekje! In kjer koli je ta nekje, jo bom našla, pa če bom porabila 30 let za to!
Shirley, pripravi se. Pote prihajam!
********************
Dober dan. Začela sem pisati novo zgodbo, za katero upam, da vam bo všeč in bo bolj uspešnejša, kot LISK.
Pa še, hvala vsem, ki ste mi pomagali na smetišnici.
Lp, Lučka 2708
Ps: ta zgodba ne bo imela veliko delov. Vsaj zaenkrat ne.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ti si bila tista ki je spraševala!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Hhahahaha
0
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(53)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(146)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
