IAN


Slišal sem kričanje.
Bil sem v hiši in se vračal s stranišča. Preganjal sem dve uri, ki sta mi ostali do pogovora z Alino. Bil sem živčen, saj sem ji hotel pojasniti svoja stališča glede njene vztrajnosti in jo pregovoriti, da naj preneha z nesmiselnim zasledovanjem. Bil sem pripravljen narediti korak naprej in ji dati priložnost, da mi pokaže, če ji res toliko pomenim, kot trdi. Ko sem jo poljubil, je ostala dobesedno brez daha. Topila se je v mojem objemu. Če bi le prenehala delati trapo iz sebe, bi ji dal priložnost in ne bi ostalo samo pri temu poljubu.
Seveda pa je bila še tukaj Nikki. Z njo sem se danes zvečer nameraval pogovoriti in jo odriniti na stranski tir, saj sem moral razščistiti sam pri sebi, kaj si želim. Alina me je privedla do tega, da sem ob pogledu nanjo skoraj izgubil glavo. Nikki me je privlačila in hkrati odbijala. Nisem mogel več tako naprej.
Ker pa me je presenetil svoj odziv na Alino, sem se hotel večkrat dobiti z njo. Tako bi verjetno razumel, zakaj me tako noro vleče k njej. Ženska je bila tako obsedena z menoj in verjetno se ne bo branila najinega druženja.
Moral sem vedeti.
Pohitel sem ven, da bi videl, kaj se dogaja. Zagledal sem Nikki, ki je potisnila Alino v bazen in z grozo sem videl njeno roko na Alininem vratu. Kaj se sploh dogaja? Mar ji je Alina karkoli omenila? Ni bila takšna trapa, da bi ji omenila najin poljub ...
“Nikki!” sem zakričal.
Ni me slišala.
Niti obrnila se ni. Zaklel sem in se pognal proti njej. Prijel sem njeno roko, da je bila prisiljena spustiti Alino. Poskusil sem preprečiti najhujše, saj sem imel z Alino razrešene stvari in nisem želel, da se ji karkoli zgodi.
“Si normalna?!” sem jo odrinil.
Mislil sem, da se bo Alina dvignila. Namesto tega sem pogledal v bazen in videl, kako drsi proti dnu. Nezavestna je. Preklel sem vse skupaj in ob kričanju žensk, ki so kričale, se sezul in oblečen se vrgel v bazen.
Zgrabil sem jo in obrnil. Bila je bleda. Hitro sem jo potegnil ven iz bazena, nato pa se sklonil k njej. Ni dihala.
Ni dihala, sem si ponovil v mislih.
Prekleto.
Slišal sem sirene, vendar ni bilo časa. Moral sem jo pričeti oživljati. Slišal sem, kako je Nikki besnela, vendar mi ni bilo mar. Šlo se mi je le za to, da jo rešim. Bil sem v paniki, saj nisem hotel, da umre.
“Dihaj, prekleto, Alina!” sem zaklel, ko še vedno ni prišla k sebi. Ponovno sem jo pričel oživljati, ko sem slišal Lindo, kako telefonira.
Nenadoma je Alina odprla oči in pomagal sem ji v sedeči položaj. Davila se je z vodo, ki jo je izbljuvala. Na njenem vratu sem videl modrice, ki so bile posledice Nikkijinega davljenja. Bil sem besen in olajšan hkrati.
Bila je živa.
“Ian,” je šibko zahropla.