3.

ALINA


Grlo me je bolelo. Pravzaprav me je vse bolelo. Komaj sem se uspela dvigniti v sedeč položaj z Ianovo pomočjo. Le kako se je on znašel tukaj? Spomnila sem se le trenutka, ko me je Nikki davila in sem pred seboj videla le njen obraz. Mar sem sanjala? Me je on rešil? Ali pa se je Nikki zavedla, kaj je storila?
“Ian,” sem šepnila. Moj glas je bil drugačen, hripav. Pogledala sem v njegove modre oči, ki so me zaskrbljeno opazovale.
Z roko je pobožal moje lice.
“V redu je,” je šepnil.
Nenadoma sem zaslišala hrup. Zmogla sem obrniti glavo in zagledati reševalce, ki so prišli z nosili. Otrpnila sem. Saj sem bila živa. Ni bilo potrebno po zdravniški pomoči, vendar se Linda ni dala prepričati v nasprotno.
Pregledali so me. Nihče ni prezrl znake davljenja. Tudi sama ne, čeprav mi je postalo kristalno jasno kam vse skupaj vodi. Skrivaj sem ošinila Iana, ki me je motril s svojimi modrimi očmi. Le zakaj me je Nikki napadla? Mar je izvedela za najin poljub? Dvomila sem, da naju je videla, saj se je precej hitro odmaknil od mene.
Še vedno nemočno in brez odgovorov na svoja vprašanja, so me odpeljali. Še zadnjič sem pogledala proti Ianu, ki je besno pristopil k Nikki.
Njegov obraz je bil hladen. In besen. Vedela sem, da je Nikki naredila največjo neumnost do sedaj, jaz pa bi skoraj umrla pod njenimi rokami.


IAN


Alina je bila živa. Vsaj to. Z njo bo vse v redu. Slednje misli so me prešinile, ko so jo odpeljali na nosilih, jaz pa sem pristopil k Nikki, ki je hladno opazovala ves prizor. Po tistem, ko sem oživljal Alino, mi je postalo vse skupaj jasno. Čeprav mi Alina nekoč ni bila tako pri srcu, se je sedaj to spremenilo. Ob misli, da bi lahko umrla, me je ... Streslo. Do Aline sem začutil nekaj, kar si ne bi predstavljal nikoli ... Čutil sem rahlo ljubezen.
“Ian ...” je začela Nikki.
Njen glas mi je šel na živce. Najraje bi ji pokazal, kako izgleda davljenje na njej in ji dal vedeti, da je pri meni končala.
“Ne govori,” sem jo besno prekinil. “Poglej, kaj si storila. Če te ne bi ustavil, bi jo ubila. Kje si imela pamet?!”
Njene oči so se besno zabliskale. V tistem trenutku sem do nje začutil le gnus. Gnus, ki se ne bo tako kmalu polegel. Prepričan sem bil, da nikoli več ne bom bil sposoben čutiti ničesar do Nikki. Šla je čez mejo.
“Zasledovala te je,” je prhnila.
“Vedel sem, da bo prisotna. In če bi me njena prisotnost motila, potem ne bi bil sedaj tukaj,” sem ji hladno dejal. “Dovolj je bilo, Nikki. Ne bom več ...”
“Iščemo gospo Nikki Reed.”
Obrnil sem se in zagledal dva policista v uniformah, ki sta nam prišla bližje. Čeprav nisem odobraval tega, kar je storila Nikki, me je prešinilo, da bo nosila posledice. Poškilil sem k Nikki, ki je prebledela kot smrt.
“Jaz sem Nikki Reed,” je šibko rekla.
“Gospa, pospremiti vas moramo na policijsko postavo,” je starejši stopil bližje. Začutil sem, kako se me je Nikki oklenila, vendar sem z lahkoto se otresel njenega prijema. Zaslišal sem hlipanje in pogledal sem proti njej. Tresla se je in v očeh je imela solze. Za ta nastop bi ji dal čisto desetko, saj je bila neverjetna. Resno.
“Ian, ne dovoli jim, da me odpeljejo,” je zastokala. Mislila je, da ji bom priskočil na pomoč. Nikoli ji ne bom. Ne več.
Prhnil sem.
“Polnoletna si. Sama odgovarjaš za svoja dejanja,” sem hladno dejal. “Če se boš upirala, boš le poslabšala položaj v katerem si se znašla.”