“Pa naj govorijo,” je odvrnil. “Govorili so o meni, ko si me zasledovala. O tebi, ko so te odpeljali policisti s premiere. Mislim, da najino druženje bo kmalu razkrito v vsakem primeru. Ne bi bilo nič novega, če bi bilo karkoli že v medijih.”
Ob tej misli sem se stresla. Nisem preverjala člankov o Ianu odkar sem bila z njim. Bilo mi je vseeno, saj sem bila v njegovi prisotnosti.
“Prav. Pristanem. Vendar imam tudi sama en pogoj,” sem rekla. Ian me je opazoval z nasmejanim pogledom.
“Poslušam,” je dejal.
“Ne želim, da kdorkoli izve za najino druženje, dokler ne izdam knjige. To bo čez približno mesec dni,” sem rekla.
Nasmehnil se je.
“Mislim, da tukaj ni nobenih novinarjev. Vsaj jaz jih nisem videl, odkar sva prišla,” je odvrnil. “Torej sva zmenjena?”
Prikimala sem. Ne bom se več vrnila nazaj. Bila sem presenečena, ker je Ian sprejel mojo knjigo precej pozitivno, saj sem mislila, da bo jezen name. Pa ni bil. Zdel se mi je prav dobre volje, kar je pomenilo samo eno ... Nekaj čuti do mene. Silno sem si želela, da ne bi bilo samo strast, ampak tudi kanček ljubezni.
Večer je bil prijeten. Sproščeno sva se pogovarjala o vsem. Predvsem vino mi je razvezalo jezik in zaupala sem mu marsikaj, kar v drugačnih okoliščinah ne bi. Mogoče sem pretiravala, vendar mi je bilo popolnoma vseeno.
“Prvi poljub?” me je vprašal.
“V srednji šoli. Mislim, da sem bila stara petnajst. Bil je nek piflar, ki sem ga odrinila in skoraj dobila ukor, ker se je pri tem še poškodoval,” sem se zasmejala. Zasmejal se je. “Če ti iskreno priznam, sem se fantov vedno otepala.”
Nekoliko zresnil se je.
“Ker si čakala name?” je še vedno nasmejano vprašal. Njegovo vprašanje me je za hip pustilo odprtih ust.
Popravila sem si pramen las, ki mi je padal na lice. Pogledala sem ga. Nekajkrat sem se v srednji šoli dobila z nekaj fanti, vendar so bili vsi še otročji. Nikoli nisem hotela resne zveze, ker sem želela princa na belem konju. Ko pa sem prvič videla Iana ... Takrat se je moj svet popolnoma spremenil in želela sem si biti z njim.
“Verjetno, ja,” sem končno priznala.
“Dolgo si čakala,” je pripomnil.
“Hm ... Nisem jaz kriva,” sem dodala. “Nekdo me ni niti pogledal.” Ob slednji zbadljivki sem je zasmejal.
“Mislim, da sem te zadnje dni precej gledal,” je dejal. Opazila sem, da je natakar nosil sladico. Položil je pred naju, nato pa diskretno odšel. Ian je nadaljeval: “Pravzaprav sva se precej dobro ujela, kajne?”
Pokimala sem.
“Precej. Samo imam občutek, da ne bo šlo po poti, ki si jo želim ubrati,” sem odvrnila. Bilo je res. Ves čas sem mislila, da je najin dopust pravljica. Sanje, ki se bodo čez dva tedna končale. Bila sem odločena, da ne smem popustiti. Zgrabila bom priložnost in mu dokazala, da želim biti z njim, saj je bil to moj cilj.
“Mislim, da boš dobila, kar si želiš,” je odvrnil. Srečala sem se z modrino njegovih oči. Bile so iskrene in ... V njih sem razbrala poželenje, ki sem ga zaznala samo takrat, ko me je poljubljal. Ali pa preprosto objel. Vedela sem, da nekaj čuti do mene in prekleta bom, če te priložnosti ne bom dobro izkoristila.
“Si prepričan?” sem previdno vprašala.