“In še nekaj ... Roman je precej vražji. In dober,” je dejal, nato pa zapustil spalnico. Ostala sem odprtih ust. Mar sem prav slišala? Roman je vražji? Dober? Očitno ni bil jezen name. Počasi sem se dvignila s postelje, nato pa odšla do omare in na plan privlekla rdečo obleko. Pogledala sem jo in odložila na posteljo.
Naj me vrag, če bom dopustila, da se vse skupaj vleče v nedogled. S svetlobno hitrostjo sem se uredila, oblekla in pogledala v ogledalo. Nisem uporabila veliko ličil. Le poudarila sem si oči in trepalnice ter namazala ustnice s svetlim glosom. Dovolj je bilo. Obleka je bila oprijeta in nehote je poudarila moj dekolte. Namerno sem si slekla modrček, saj nisem hotela izpasti grdo. Obliznila sem si ustnice.
Ian bi moral biti zadovoljen, sem pomislila, ko sem si oblekla rdeče čevlje z visoko peto. Bila pa sem prepričana, da je imela večerja nek namen.
Čakal me je v dnevnem prostoru. Opazila sem, da se je preoblekel. Ko sem vstopila me je pogledal in nekaj trenutkov opazoval. Zdel se mi je nekoliko osupel, vendar sem raje držala jezik za zobmi. Nisem smela izzivati, saj bi se lahko v trenutku obrnil proč od mene in me pustil na miru za vse večne čase.
“Vidim, da si me poslušala,” je dejal in si z zanimanjem opazoval mojo obleko in čevlje, ki so se ujemali z njo.
Obotavljala sem se, nato pa prikimala. Nehote sem navlažila svoje ustnice, kar je opazil in njegove oči so se potemnile.
“Kam greva na večerjo?” sem vprašala.
Stopil je do mene in mi ponudil roko. Počasi, kot da bi se opekla, sem jo oklevajoče sprejela in ga še vedno vprašujoče opazovala. Njegove oči so za trenutek šinile na moj dekolte, vendar jih je hitro dvignil in se zazrl v moj obraz.
“Na hotelsko teraso,” je sproščeno odvrnil.
Spraševala sem se, kaj to pomeni. Še nikoli nisva večerja na hotelski terasi. V jedilnici, v apartmaju ... Nikoli pa na hotelski terasi, kjer ponavadi ni bilo skoraj nobenega. Bila sem presenečena nad njegovo odločitvijo.
Ko sva prišla dol, me je potegnil proti izhodu iz jedilnice. Bila sva popolnoma sama, ko sva sedla na že pripravljeno mizo. Natakar je nemudoma prinesel predjed in vino, ko sva se usedla. Nekoliko osuplo sem premerila Iana.
“Si to organiziral?” sem sumničavo vprašala.
“Ja,” je pokimal. “Bil sem prepričan, da ti bi bilo všeč.”
Pomenljivo me je pogledal. Začutila sem rdečico, ki se je plazila v moja lica. Prekleto! Ne morem vedno zardevati!
“Glede na tvoje pisanje, bi domneval sicer, da bi raje večerjo v postelji, vendar sem se odločil, da to še ne bi bilo primerno,” je sproščeno dodal.
O moj bog. Sedaj sem šele zardela. Počutila sem se kot kuhana rakovica, ki so jo ravnokar potegnili iz vrele vode. Kako me je mučil!
“Ian, jaz ...”
“Ne, ne opravičuj se,” me je prekinil. “Nisem te mislil grajati. Knjiga je povsem zanimiva, vendar bi ti nekaj predlagal.”
Odložila sem vilico na krožnik in pogledala naravnost vanj. Ne bom več v zadregi pred njim. V tistem trenutku sem se trdno odločila, da ne bom več dopustila, da me spravi iz tira. Ian je bil moški, ki sem ga želela. Hotela imeti samo zase. Mar sem morala biti v zadregi? V zadregi bom samo takrat, ko se mu bom prvič prepustila.
“Torej? Kaj predlagaš?” sem ga spodbudila. Zanimali so me njegovi predlogi. Konec koncev je bila knjiga posvečena njemu.
“Če boš izdala to knjigo, boš izdala original,” je dejal. Zadržala sem dih. “Ne bom te tožil, ne bom te kritiziral ali kakorkoli preprečil ali celo oblatil izdajo knjige. Samo pod pogojem, da se v njej ohrani moje in tvoje ime. To je prvi pogoj. Drugi pogoj je naslovnica knjiga. Prosil bom prijatelja, da posname nekaj posnetkov naju in slednje bodo uporabili za naslovnico knjige. Mislim, da bi bilo to pravilno, saj je knjiga o naju. In tretji pogoj je, da napišeš še kaj podobnega. Seveda za mojo zasebno zbirko.”
Osuplo sem ga poslušala do konca. Saj se šali, kajne? Posegel bo v moj roman, čeprav sem vedela, da ima prav. Knjiga je govorila o njemu. O njemu, o naju in najini namišljeni ljubezni. Slednja je postajala pravzaprav resnična.
“Ian ... Mediji bodo govorili,” sem zastokala. Nisem bila pripravljena razodeti svoje najglobje želje. Zato sem se odločila za druga imena.