Trevor ob njenih besedah popolnoma obmiruje.

Kot da mu je nekdo izbil ves zrak iz pljuč.

»Kaj si rekla?«

Glas ima tih.

Nevaren samo zato, ker je preveč poln vsega.

Abby pogoltne.

Ampak ne umakne pogleda.

»Slišal si me.«

Trevor jo gleda nekaj dolgih sekund.

Potem se grenko zasmeje in stopi korak nazaj, kot da mu je vse skupaj preveč.

»Jebote, Abby…«

Roke si potegne čez obraz.

»Ne moreš mi tega rečt zdaj.«

Abby začuti, kako jo stisne v prsih.

»Zakaj ne?«

Trevor jo ostro pogleda.

»Ker sem se zadnjo uro prepričeval, da te moram pustit it.«

Korak bližje.

»In potem prideš sem in mi vržeš to bombo v glavo?«

Abby čuti, kako ji srce razbija.

»Ker je res.«

»Ne delaj tega.«

»Česa? Govorim resnico?«

Trevor preklene čeljust.

»Ne glej me tako, ker bom naredil nekaj res neumnega.«

Abby skoraj zadrhti ob načinu, kako to reče.

»Mogoče si želim, da narediš.«

Tišina.

Napačna stvar za rečt.

Ali pa najbolj pravilna.

Trevorjev pogled pade na njene ustnice.

In ostane tam malo predolgo.

Abby ne diha več normalno.

»Fak,« zamrmra Trevor.

Potem jo nenadoma prime za roko in jo povleče k sebi.

Abby komaj ujame sapo, ko zadane ob njegove prsi.

»Trevor—«

Ampak ne konča.

Ker jo poljubi.

Močno.

Nežno ni nič pri tem.

V njem je jeza.

Olajšanje.

Pogrešanje.

Vse naenkrat.

Abby ga takoj zgrabi za majico in mu poljub vrne še močneje.

Kot da je tudi ona zadnjo uro komaj dihala.

Trevorjeva roka zdrsne na njen vrat.

Druga jo drži ob pasu tako tesno, kot da se boji, da bo spet izginila.

»Jebeno sovražim te,« zamrmra med poljubom.

Abby skoraj zasmeje v njegova usta.

»Ne, ne.«

Spet jo poljubi.

Tokrat počasneje.

Ampak še bolj nevarno.

Abby čuti, kako ji noge skoraj odpovejo.

Trevor se nasloni s čelom ob njeno.

Oba dihata prehitro.

»To je slaba ideja,« tiho reče.

Abby ga še vedno drži za majico.

»Verjetno.«

Trevor zapre oči.

»Pol bi moral nehat.«

Ampak se ne premakne.

Abby ga gleda nekaj sekund.

Potem tiho:

»Nočem, da nehaš.«

To je dovolj.

Trevor jo spet potegne k sebi in jo poljubi še močneje kot prej.

Tokrat brez zadrževanja.

Kot da se je ves čas boril proti temu—

in končno neha.