Nisem imela pojma kaj se je zgodilo. Še enkrat sem pogledala posteljo, tokrat natančneje. Ni bila moja. Bila je čisto črna, z srebrno luno na odeji. Potem sem pogledala sobo. Tla, stene in strop so bili iz počenih ogledal in postelja je lebdela. Skočila sem s postelje in odšla skozi levo steno. Oblila me je gosta črna meglica. Kar naenkrat sem v glavi začela čutiti neznosno bolečino. Sesedla sem se na kolena. Prijela sem se za glavo. Ka naenkrat je moj prijem popustil, in zazrla sem se navzgor, videla pa nič. Potem pa sem zagledala. Saša, ki se mi reži. A ni bila Saša, bil je njen odsev. Odsev je stegnil roko proti meni in nisem več morala razmišljati. Spet ta občutek, da sta moja in Sašina usoda povezani. Da skupaj pleteta kito, ki se je ne, da razplesti.


Zbudila sem se v jedilnici, in Saša me je še vedno držala za zapestje, a nekaj je bilo drugače. Vsi so na obrazu nosili belo masko.

*b* evo nov delček. obljubim da si enkrt uzamem čas pa napišem dalše!*b*