Hejla!
Upam da uživate v še zadnjih sončnih dneh preden bo treba iz omare izvleči debele puloverje in bunde.
Da bo dan še malce lepši je tukaj novi del zgodbe.

------------------------------

S torbo na ramah maširam proti Abini ulici. Sonce sije, sinje modro nebo pa krasijo kepice bele puhaste vate.
Kdo torej je Abi?
Abi je moja najboljša prijateljica, njeno pravo ime je Abigel ampak jo tako nihče ne kliče. Še starši jo tako kličejo le ko je kaj hudo narobe, ampak Abi tega ne mara. Enostavno ima tako rada svoj vzdevek da je enkrat na osebni izkaznici prečrtala črke _gel_ tako da je pisalo le še Abi Greco. Pogovori z njo ali o njej se vedno končaj v smehu. Tako kot je Abi zanimiva tako je zanimiva tudi zgodba on najinem prijateljstvu.
Kako sva se torej spoznali?
V drugem razredu smo s šolo odšli za teden dni na morje. Vsak dan smo odšli na plažo in pod eno izmed palm nametali brisače, natikače, sandale, kapice, klobučke... Po tem pa se vsi skupaj zatekli v mrzlo vodo. Ko smo že rahlo premraženi prišli iz vode, si je seveda vsak želel le svoje brisače in obutve.Ker pa smo vse zmetali v nepregledni kup se je začelo mrzlično iskanje za svojimi stvarmi. Ko smo končno našli svoje stvari je bila naša koža že popolnoma suha in smo si vsi želeli le nazaj v vodo.
Vsak dan je bilo tako. Ista zgodba. Učitelji so nam govorili da se bodo tako naše stvari izgubile ampak mi jih nismo poslušali.
Nekega dne pa sej je njihova grožnja uresničila. Vsi so že našli svoje stvari le jaz sem ostala brez svoje brisače. Na tleh je ležala neka svetlo modra s konjičkom ampak moja je bila turkizna s konjičkom. Ni mi ostalo drugega kot, da učiteljem povem kako stojijo stvari. Ti so seveda povprašali moje sošolce po izginuli brisači a ni nihče nič vedel.
Tisti dan sem bila tako jezna, da iz samega protesta nisem šla na kosilo. Sedela sem v sobi, jedla gumijaste medvedke, ki sem jih vse te dni skrivala v kolčku in razmišljala kako naj najdem svojo najljubšo brisačo.
Ko so ostale moje sošolke prišle v sobo sem se lotila akcije. Od njih sem zahtevala, da mi pokažejo svoje kovčke in brisače. Nič ni bilo mojega. Ker je bil po kosilu vedno čas za počitek sem vedela da so vsi v svojih sobah. Prebrskala sem še dve dekliški sobi. Nikjer nič. Odpravila sem se v naslednjo. In seveda sem takoj zagledala svojo brisačo. Obešena je bil čez ograjo pograda ne katerem je ležala Abigel s slušalkami v ušesih in zaprtimi očmi. Hitro sem vzela svojo brisačo iz ograjice in nanjo začela obešati tujo. Naenkrat sem nad sabo zagledala Abin obraz.
Brez premišljevanja mi je rekla "Kaj se greš Larisa?"
" Po svojo brisačo sem prišla, ti kokoš! " sem ji zabrusila "In ni mi ime Larisaaaaa!!!!!!" sem še hitro dodala po tem pa oddirjala k vratom. Izhod iz sobe pa mi je seveda preprečil učitelj Marko. Že tako ga nikoli nosem preveč marala zdaj pa sem ga prav sovražila. Kaj mu je bilo treba biti tukaj prav v tem trenutku? Nima pametnejšega dela?
"Abigel in Lara ! Kaj se pa gresta? Kakšne besede so to?"
Grdo sem se mu zazrla v oči. Kaj se to njega sploh tiče?
"Opravičita se druga drugi." Ker pa nobena ni nič naredila je še dodal "Takoj!" iz glasu je bilo možno razbrati da mu zmanjkuje potrpljenja, zato sva jaz in Abi stopili ena proti drugi si podali roke in si rekli "Oprosti."
Jaz seveda nisem želela popustiti zato sem Abigel sam močno, močno stisnila za roko. To je bila edina stvar katere Marko mi mogel opaziti. Ampak Abi ni ostala tiho zato je zajavkala in me zatožila učitelju jaz pa sem jo zatožila da ima v sobi telefon. Ti so bili namreč strogo prepovedani.
Marko naju je kaznoval in do konca dneva sva morali biti zaprti v sobi, ostali pa so imeli neke glasbene delavnice.
Abi je začela mrmrati pesem od One Direction jaz pa sem se ji pridružila. One Direction so bili in še vedno so moja najljubša glasbena skupina. Ko so Abine cimre prišle v njeno sobo sva midve imeli že pravi žur.
Zadnji dan ko smo celi porjaveli od sonca stopali iz avtobusa mi je Abi še rekla "Pa oprosti za tisto z brisačo"
Jaz pa sem ji v smehu odvrnila "Saj sem ti zadnjič rekla da si slepa ko kura." V norem hihetanju sva se odpravili vsaka do svojih staršev. In od takrat sva bili nerazdružljivi.

Res je neverjetna. Ne dam je. Nikomur je ne dam! Ampak nekoč jo bom morala. Konec meseca leti v Italijo. Kot vsaka dobra prijateljica bi morala biti nad tem navdušena. Waw gotovo ji bo všeč na dopustu. Ampak ne, jaz nisem niti najmanj zadovoljna. To ne bo izlet in ne bodo počitnice. Odhaja. Za več kot eno leto gre v Italijo.

Tam imata Francesca in Angelo Greco svoje vinograde. Se pravi, po navadi enkrat letno za štirinajst dni Abi s svojo družino odpotuje za teden dni v Italijo k svojemu nonotu in noni, da opravijo trgatev in vse kar spada zraven. Ko se Abi vrne mi vedno govori o postavnih fantih najine starosti ki so pomagali pri trgatvi. V tem se seveda noro zabavava, ker "hej kdo nima rad romanc ki so nastale med vinogradi?".
Ampak tokrat Abi ne gre le za štirinajst dni, in se po njenem prihodu ne bova pogovarjali o romancah ki so se tam dogajale.
Se bo sploh še kdaj zares vrnila?

------------------------------

Ta del je posvečen moji prijateljici, ki sem jo spoznala ko sva zamešali brisače, vse skupaj je bilo zelo podobni kot v zgodbi (no ja razen kreganja, obe sva namreč malo bolj umirjeni kot lika v zgodbi:blush:):heart:
Upam da ste v branju uživali!
.
Do naslednjič,
Marc MArqez fan:yellow_heart: