<3
Dravek je korakal po obzidju gradu, ki se je dvigoval nad vasjo. Spotoma se je zamislil o poti, ki ga pripeljala sem, poti, ki je noben pošten človek v Vasariji ne bi prehodil. Ob tej misli se je nasmehnil, in s kremplji potegnil po kamnu, črnem kot ebenovina. On že ni bil pošten.

Njegova polt je bila že od rojstva bela kot sneg, oči pa je imel bledikavo vijoličaste. Ko je bil še deček, ostali otroci niso kaj veliko spregovorili z njim, tisti odrasli, ki so bili posebej verni, so pa za zaprtimi vrati govorili, da fant prinaša nesrečo. Tako da kaj veliko prijateljev ni imel. Ampak bila je vendarle ena oseba, ki jo je Dravek občudoval, da ne rečem celo, bil obseden z njo. To je bila Mara, Temna Kraljica.
Starši so svarili svoje sinove naj ne podležejo njenim skušnjavam, ko dopolnijo polnoletnost, cela vas je živela v strahospoštovanju pred njo, kajti vsi so vedeli kakšno demonsko bitje, rojeno iz noči, jim poveljuje, in česa je bila sposobna, a noben ni bil tako drzen, da bi si jo upal pokončati.
A nasprotno od vseh svojih sovaščanov se je Dravek ni bal. V njej je videl nekakšno sprevrženo uteho, mogoče ga bi utegnila celo sprejeti, če ga sovaščani ne bodo.

Tako je neke noči odjezdil na hrib, kjer je ležal dom njenega temačnega veličanstva. Prisegel ji je, da ji bo služil najbolj vdano, kakor lahko, in kaj hitro je postal eden izmed njenih najbolj zvestih služabnikov.
A njegovo resnično vstajenje je prišlo šele po tem, ko je kraljici povedal za Maeve. Šele po tistem je bil enak kraljici, kateri je služil. Ah tista prelepa, vase zagledana Maeve, zanjo obljubljena poroka s kmetom zdaleč ni bila dovolj. Z veseljem je opazoval kako njegova kraljica vse bolj zateguje svojo mrežo okoli nje, dokler dekle ni podleglo svoji usodi. Še zdaj, leta za tem, je večkrat ponoči zapazil njeno nemirno dušo, kako tava po pokopališču. Dušo, ki nikoli ne bo odrešena trpljenja.

*i*Dosti o Maeve*i*, je pomislil, medtem ko je korakal gor in dol, veter pa mu je mršil bele lase. Znova se je ozrl dol, kjer je pod pobočjem hriba ležala njemu nekoč domača vas. Ljudje, ki so tam doli živeli, mu zdaj niso pomenili nič manj kot mravlje. Obliznil si je ostre čekane, in se v mislih naslajal nad človeško krvjo. Še nikoli je ni okusil, a žeja po njej je v njem gorela kot vedno tleči ogenj pekla, in sicer že od prvega dne njegovega novega življenja.
*i*Ampak za to bo še prišel čas*i*, se je opomnil, in tako je še naprej z lačnimi očmi opazoval vas pod sabo.
*modra*{}{}{}{}{}{}{}*modra*
Tako, pa sem že danes napisala prvi del. Zdej, kraj pa ljudje, (pa tudi nekateri dogodki) so vzeti iz ene knjige, ki sem jo brala, ampak vse ostalo sem si pa zmislila, med drugim tudi to, da je Dravek albin, ker pač, zakaj pa ne? :upside_down: In, ja, nisem se še spomnila naslova, ta pride ko pride.