Hej Metuljčko,
tukaj imate nov del.











19. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
še pet dni do moje polnoletnosti. To boš sedaj slišal vsakič, ker se res zelo veselim.
Danes je prišel dan, ko bomo pobotali naše razredničarke. Še preden pa smo kaj razrešili se je vse skupaj le poslabšalo. Naj povem od začetka.

Zjutraj sem vstala in Danija ni bilo v sobi.
“Dani!” sem poklicala, vendar mojega opičnjaka ni bilo nikjer. Verjetno je spet na kliniki osvajal kakšno opico. Potem pa sem slišala topotanje nad mojo sobo. To je bilo stanovanje moje babice in dedka - očetovih staršev. Odkar je babi pred desetimi leti infarkt in je šel dedi v dom, je stanovanje prazno in polno njunih stvari. Oblekla sem se in šla do konca hodnika. Šla sem po stopnicah gor in odklenila vrata. Vame je butnil vonj po alkoholu in cigaretah. Na tleh je ležala obilna visoka gospa, ki je bila vidno pijana, na njej pa je ležal njen še bolj pijani mož. Dva fantka, ki sta bila pokrita z babičino najljubšo odejo sta se obmetavala z blazinami. Gospe se ni videlo las, majhen drobcen možic jih pa sploh ni imel. Očitno se mama igra z našo hišo, odkar je oče v bolnišnici. K sebi sem zvlekla enega izmed fantkov.
“Pusti me!” je vpil jaz pa sem ga potegnila še višje.
“Kaj delate tu?” sem vprašala.
“Ničesar ti ne bom povedal! Kar Tilna vprašaj!” je vpil fantek in jaz sem ga spustila na tla. Videla sem, da je drugi star približno pet let in, da je zelo sramežljiv.
“Tilen!” sem ga prijazno poklicala.
“Ne verjemi ji! Čarovnica zakrinkana v osemnajstletnico je!” je vpil večji. Ugotovila sem, da sta bila dvojčka.
“Ti pa živiš v pravljici, ha?” sem vprašala večjega od dvojčkov. “Nič ti ne bom naredila,” sem prigovarjala mlajšemu. Na koncu je le prišel. Pogledala sem na telefon in videla sporočilo Luke s priloženo fotografijo tega tipa v ozadju spredaj pa midva z Nikom. “O mater!”
“Kaj pa je?” me je priliznjeno vprašal večji.
“Čarovniške zadeve,” sem rekla in se namuznila. Mlajši me je prestrašeno pogledal, jaz pa sem mu pomežiknila. Večji je začel plesati po sobi.
“Vedel sem!” je vpil med skakanjem po sobi. Pogledala sem na uro.
“Jezus Kristus! V šolo bom zamudila!” sem vzkliknila, pomahala Tilnu in stekla v kuhinjo. Tam sem se pripravila na šolo in hitro stekla proti gimnaziji.

Ko je bilo konec prve ure fizike sem neopazno dala listek na učiteljičino mizo. Sari je to uspelo pri biologiji, pri kemiji pa Erazmu ni preveč uspelo.
“Kaj je to?” je vprašala učiteljica in privzdignila levo obrv.
“Vizitka mojega bratranca,” se je zlagal neuspešno. Sara se je udarila po čelu, jaz pa sem mu priskočila na pomoč. Res je slab lažnivec.
“Res je,” sem resno rekla profesorici in šla iz razreda, za sabo pa povlekla Saro in Erazma.
“Prvi del misije končan,” je rekel Erazem, jaz pa sem mu odobravajoče pokimala.

Pouk se je vlekel in, ko ga je bilo končno konec smo počakali v garderobi. Erazem je glasno žvečil čips. Iztrgala sem mu vrečko. Tu se stikajo vse učilnice. Profesorica fizike je prišla ven, jaz pa sem nakazala Erazmu, naj ji sledi. Ko se je prikazala profesorica kemije, sem nakazala Sari, naj ji sledi. Jaz pa sem sledila profesorici kemije. Profesorica je šla po čisto drugi poti kot drugi dve. Šla je mimo super marketa iz katerega je prišel vitek in visok tip z kapo na glavi, zato nisem mogla videti njegovih las. Poljubila sta se jaz pa sem v njem prepoznala profesorja športne. Ha! Pa vaju imam profesorja! Pot sta nadaljevala z nenehnim hihitanjem in poljubljanjem. Obnašala sta se huje kot Sara in Erazem včasih. Zresnila sem se in videla, da sta pri pekarni Sarine mame. Tudi drugi dve sta bili.
“Oh sestrica, najmlajša pa najbolj opasna,” je rekla profesorica kemije, profesorica fizike se je pa le smejala. Namrščila se je in vstopila v pekarno. Notri so postavili samo eno mizo s štirimi stoli. Videla sem kako so se namrščile. Notri je vstopila Sara.
“Katero super jed moje mame boste poizkusili?” je vprašala in se nasmehnila.
“Oh, Sara delaš tukaj?” je vprašala zardela profesorica kemije Sara pa je le pokimala.
“Bom prinesla eno pico. Trajalo bo eno uro in bo popolnoma zastonj, ker so tu moji najljubši profesorji. Pa ne tega povedati drugim!” je rekla in se prešerno nasmehnila. Ena je želela še nekaj reči vendar je Sara že šla. Prvo minuto ni nihče rekel nič, potem pa je debato pričel profesor športne. Naprej so se zavzeto pogovarjali.
“Poglej mami! Žan, tam je prijetno dekle od zjutraj,” je rekel Tilen in mi stekel v objem. Videla sem, da je za centimeter mlajši od brata in ima nedolžne zelene oči. Imel je oranžno - rjave skodrane lase, prav tako kot njegov brat. Oba sta imela pege na nosu. Žanove oči so izgledale predrzno zelene.
“Meni se ni zdelo prav nič prijetno,” je prhnil Žan vendar mi vseeno dal petko. Njuna mama je imela rjave lase.
“Fanta! Pustita mlado damo pri miru! Na včerajšnji zabavi vajinega brata smo porabili vse zaloge!” Podala mi je roko. “Julija Novak.”
“Lara Lavrič,” sem rekla in ji ponudila svojo roko.
“Ni, “ je rekel Tilen.
“Šans,” ga je dopolnil Žan. “Oprosti, ker sem bil nesramen.”
“S časoma se tega njunega dopolnjevanja navadiš,” je rekla in izpustila mojo roko. “Gremo fanta! Lara ima verjetno pomembnejše delo!” S temi besedami in veliko mahanja so odšli.

Lp,
Lara







Hvala, če ste prebrali ta del, ga všečkali ali komentirali. Če želi biti kdo fan, naj pove zaenkrat je moj fan Artemida. Če kdo hoče, da ga obveščam, naj pove.
Zaenkrat obveščam:
-mogočepisateljica,
-Ribica,
-#FreeGirl7
-Nixi25
-Grizalkaknjig
-Forever
-Tj232
-Artemida
-#rada pomagam.
Lysm
Heart