holaaaaaaaaaaa ljudje!!! huh, tako dolgo me ni bilo tukaj, da sem malo izgubljena, ampak sem si sama kriva. kaj sem bila pa tako lena, da nisem nič pisala!? no, vesela bom vsakega ogleda te zgodbe, saj mi od mojih verjetno pomeni največ, saj sem na pol vpletla notri še mene in mojega prijatelja, ki mi je kot brat in moram priznati, da sem vmes jokala, saj ga prav zares nisem videla že dve leti razen na videoklicih. no ja, dovolj mojega nakladanja (čeprav bi lahko trajalo še tri ure)

»Mark!« Je zaklicala njegova mama. Mama dečka, ki je izgledal čisto normalno in je tak tudi bil dokler ga nisi bolje spoznal. Mark, trinajstletni fant z daljšimi zlato-rjavimi lasmi ter oceansko modrimi očmi je namreč imel ADHD. Poleg tega se je v življenju boril tudi z močnejšo obliko disleksije, zato mu ni bilo najlažje.
»Mark?« je rekla njegova mama nato pa zavzdihnila ter odtopotala v njegovo sobo. Kot vedno je sedel v temi. »Spet je zagledan…« je zavzdihnila. »Mark!« je še enkrat zaklicala in ga stresla. Mark se je zdrznil in obrnil. »Sem se spet odklopil?« je prestrašeno rekel. »Ja, čez deset minut moraš iti. Si pripravljen?« Mark ni bil prepričan. Prvo leto v pravi šoli… Prej je bil vedno šolan doma. Naj sošolcem pove za ADHD? Za disleksijo bodo vedeli že zaradi odločbe. Kaj, če pred vsemi zmrzne? Kaj, če ga bodo zafrkavali? Kljub temu je zbral pogum in prikimal. Zagrabil je svojo črno torbo. Na robu je visel obesek turkizne surikate, ki mu ga je dala njegova najboljša prijateljica. To je še ena stvar, ki ga je skrbela. Ni ravno normalno, da imajo fantje najboljšo prijateljico. Ampak Lara mu je bila kot sestra, ne bo se lagal glede nje.
»Tukaj sva.« je rekla njegova mama. Pogledal je veliko rumeno zgradbo pred katero se je gnetlo čez tristo otrok. »Ti si v sedmem B, tvoja razredničarka je gdč. Kajuh.« Nasmehnil se je. To, da je v B-ju ga je spomnilo na Laro in na to, kako so vsi v njeni družini bili v B-ju ona pa v A-ju in C-ju. Čeprav sta stara enako je on en razred nižje, saj je s šolo začel leto kasneje. Stopil je iz avta in se poslovil od mame.
Ko je Mark stopal po črnem asfaltu pred šolo je postal živčen, ampak kot vedno ga je Lara pomirila. Spomnil se je, kaj mu je rekla, ko sta bila julija za njen rojstni dan na video klicu. »Naj se te sošolci in sošolke pazijo, od mene si se učil juda, ker si me ti učil aikida pa vem, da si tudi v temu dober, nimajo veliko možnosti.« Zadnji dve leti sta se videla samo na rojstne dneve od drugega, ker so se preselili k morju medtem, ko je Lara ostala v Ljubljani, sam pa ni imel telefona. Ravno, ko je razmišljal o tem, da bi starše prosil za enega ga je zmotil glas za katerega je predvideval, da je ravnateljev. »Razredničarji bodo sem prihajali en za drugim, ko slišite svoje ime greste na oder in počakate, da vaš razred odide v učilnico.«