Michael me je že čakal. “Zakaj zamujaš?” me je vprašal.
“Oprosti, zaposlena sem bila in sem čisto pozabila na uro,” sem odgovorila kar malce osramočeno.
“Ah, saj je vseeno. Važno, da sta obe z Bello zdaj tukaj.”
Ko je to rekel, mi je bilo takoj lažje. Nato pa se je zgodilo nekaj, česar si nikoli ne bi želela, no vsaj v tem trenutku ne. Mimo je prišla Anna s svojimi prijateljicami.
Rekla je: “Hej Aryen, kdo pa je tale trideset letnik? Tvoj fant, mogoče? A povem tole Chrisu?”
“Kar povej mu, zaradi mene. Pa nehaj že enkrat s tem teženjem, ker si v bistvu samo ljubosumna!” sem ji jezno odvrnila.
Anna je zavila v krčmo, kar me je zelo presenetilo. Nasproti krčme je nakupovalni center, mislila sem, da gredo punce tja. nato pa sem zaslišala, kako so ostale punce rekle: “Ampak Anna, rekla si nam, da gremo kupit obleke in te stvari!”
“Ampak sem si premislila. Jaz sem glavna, zato bom tudi jaz odločala, kam gremo!”

Z Michaelom sva odšla v njegovo stanovanje in se začela pogovarjati.
“Veš, razmišljala sem malo o rešitvah. Lahko narediva nek reserum ali nekaj takega,” sem začela pogovor.
“Ja, to že, ampak kako?” je odgovoril malce začudeno.
“Imaš srečo, da imam rada kemijo, fiziko in naravoslovje. Res je, da sem šele sedmi razred, ampak moja mami obvlada kemijo, oče pa je imel rad fiziko. Veliko sta me naučila oba. Zato vem, kako narediti teste in to, da bova naredila reserum.”
“Koliko časa bo pa to trajalo?” me je vprašal Michael.
“Kakšen teden, dva?” sem odgovorila ne ravno prepričano.
“Ampak jaz v dveh tednih lahko ubijem več kot sedemdeset ljudi! Saj si videla, sinoči sem jih napadel kar pet, če ne še več!”
“Zato morava najti nadomestek človeške krvi. Baje da je najboljša svinjska ali goveja, za krajši čas pa zadostuje piščančja.”
“In kje jo boš dobila?”
“Zdaj pa imam samo nekaj vprašanj, preden ti bom lahko odgovorila na tega. Ko si vampir, imaš še vedno vsaj delček nadzora nad sabo? Se lahko odločaš, katerega človeka boš napadel?” sem ga previdno vprašala.
“Včeraj, ko se je začelo vse skupaj, sem bil zelo žejen krvi in sem napadel prvega, ki mi je prišel pod roke, torej tvojega očeta. Ko pa sem si to žejo potešil, sem se odločil, koga bom napadel. In to so bili večinoma tisti, ki mi grejo na živce.”
“Resno, tisti nogometaš ti gre na živce?” sem ga vprašala.
“Ja! Imam svoj razlog: Nekdaj sem hotel postati nogometaš. In moj sošolec Ryan tudi. Za igralca pa so sprejeli le enega. Ryan je goljufal in me tako izigral iz svojega peklenskega načrta. In vedno se je hvalil pred mano!” je rekel jezno.
***
Oj,
sori k ni blo že prejšn tedn objavlen. Upam, da niste pozabl na mojo zgodbo, k se ne držim svojga rednga urnika objav.
Lp, Belči