:warning:*b*Tole zgodbo je napisal AI- moderatorka*b*:warning:
:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 22. julij

Tole pišem v čakalnici lokalne televizije. Moje roke še vedno trepetajo. Vse se je zgodilo tako hitro, da še zdaj ne morem verjeti, da sem to res naredila.

Ko sem ugotovila, da so bila vrata priprta in da je nekdo vstopil v vikend, sem zgrabila nahrbtnik, strgala ven samo ključne dokumente, jih zatlačila v majico pod jakno in tekla.

Tekla sem, kot da mi gre za življenje.
In mogoče mi res je.

Prva misel: NE policija.
Če je moj oče povezan z njimi – in vse kaže, da je vsaj z nekaterimi – mi ne bodo verjeli.
Ali pa bodo dokaze “izgubili.”

Zato sem šla naravnost na lokalno televizijo.

Ko sem prvič vstopila, so me hoteli odgnati. Ena novinarka me je pogledala in rekla:
:woman_tone2: “Nimamo časa za najstniške zgodbe, prosim pokliči čez dan.”

Ampak potem sem iz žepa potegnila DNK izvid in kopijo starega časopisa.

Pogledala je naslov: “Mladi moški izginil po srečanju z lokalnim podjetnikom.”
Nato pogledala mene.
Potem še izvid.
In samo rekla:
“Sledi mi.”

Zdaj sem tukaj, čakam, da pride glavni urednik. Rekli so, da če je zgodba resnična, jo bodo objavili. Javno.
Rekli so mi:
“Ampak če to naredimo, te ne bomo mogli zaščititi. Ljudje, ki skrivajo take stvari, so običajno nevarni.”

Jaz sem rekla:
“Ne rabim zaščite. Samo da se ve resnica.”