5. POGLAVJE

Naslednji dan je bil še tisočkrat bolj strašen kot vsi prejšnji dnevi njenega življenja . Zgodilo se je tisto najhujše, kar si človek sploh lahko zamisli v svojih najbolj mračnih trenutkih. Ampak, lepo počasi, pojdimo po vrsti, da boste razumeli vsak delček te neizbežne polomije, ki se je začela z enim samim sončnim žarkom.

Zjutraj, ko so se prve sončne krpice z muko prebijale skozi sivo obmorsko meglo in se je Adriana v svoji postelji še vedno mrzlično poskušala otresti tistih grozljivih, živih podob iz pravkar doživete nočne more, so se vrata njene sobe tiho odprla. V prostor je z dolgimi, utrujenimi koraki stopil njen oče. Na njegovem bledem, od težkega dela izmučenem obrazu je igral izjemno redek, skoraj prešeren nasmeh, ki ga Adriana že dolgo ni videla.
»Nove sosede imava!« ji je veselo in z nekakšnim mladostnim navdušenjem zaklical že naravnost z vrat, še preden je sploh uspela sesti na postelji.

»Lepo, končno malo spremembe v tej najini dolgočasni vasici,« si je v tisti tišini potihoma misila Adriana, medtem ko ji je srce še vedno močno tolklo zaradi sanjskega Albinija. Očetu je naklonila kratek, a topel nasmeh, da bi prikrila sledi prebedene noči, in mu mirno rekla: »Prav, očka. Lepo, da bo končno nekdo živel tam. Veš kaj? Takoj ko pridem po pouku domov iz šole, jim bom nesla kakšno drobno darilce za dobrodošlico, da se bodo hitreje udomačili.«

A takoj, ko je kasneje stopila skozi težka lesena šolska vrata, se je to navidezno mirno, prijazno jutro spremenilo v pravo, neizprosno psihično mučenje. Adriana je že po nekaj minutah na šolskem hodniku dobila grozljiv občutek, da se ji bo vsak hip popolnoma zmešalo. Kamorkoli v tisti hrupni gneči med odmori je usmerila svoj prestrašeni pogled, je namreč videla le tisto podvodno pošast iz oceana. Prisegla bi lahko, da ves čas in v vsakem človeku gleda tistega usodnega Albinija iz mračnih globin.

Ko je šla mimo svoje sošolke, ki je stala ob omaricah, je na njenem obrazu nenadoma opazila popolnoma enake, hladne, prazne in ledeno modre oči tistega prelepega plenilca. Ko je med poukom dvignila glavo in pogledala strogo učiteljico pred tablo, je v njenih ostrih obraznih potezah z grozo prepoznala tisto srhljivo, angelsko in nadzemeljsko lepoto podvodnega bitja. Ko pa se je prestrašeno obrnila proti svojemu sošolcu v sosednji klopi, so se njegovi lasje pod močnimi šolskimi lučmi svetili v natanko enakem, prepoznavnem pšeničnem odtenku, ki ji je ponoči v sanjah stregel po življenju.

»Prisežem, da se mi že na polno blede! Sigurno sem takrat med tistim potopom pod vodo vse narobe videla ... Oh! Kaj za vraga je narobe s tabo, Adriana!« se je v popolnem obupu in z zaprtimi očmi divje grajala v svojih mislih ter si z dlanmi krčevito pritisnila ob sence, da bi iz glave iztisnila te nore, strašljive misli. A prvinski strah v njenem telesu je bil preprosto premočan, da bi ga lahko utišala z navadnim razumom.

Ko je končno napočil tisti težko pričakovani čas za kosilo in je iskreno upala, da bo v hrupni šolski jedilnici med stotinami učencev našla vsaj kanček miru, jo je tam čakala nova, težka čustvena polomija. Njena najboljša prijateljica Eva, edina oseba, ki ji je v vasi sploh še zares zaupala, jo je tistega dne popolnoma in hladno zanemarila. Sedela je pri prenatrpani mizi na drugi strani jedilnice, s hrbtom obrnjena proti njej. Adriana je s težkimi koraki in s cmokom v grlu stopila neposredno do nje, držeč pladenj s hrano, ki ji sploh ni dišala.
»Eva? Zakaj me sploh nočeš pogledati v oči?« jo je tiho, z zlomljenim glasom vprašala in se naslonila na rob mize.

Eva je ob njenem glasu komaj opazno mignila z glavo, sploh je ni pogledala in ji s povsem hladnim, tujim tonom odvrnila: »Adriana, pusti me zdaj. Res nimam časa zate.«
»... in potem, si predstavljaš, sem od jahalne šole dobila kar tri zlate medalje zapored! Vsi sodniki so samo strmeli vame,« je prav v tistem trenutku z izjemno samozavestnim, visokim in ošabnim glasom čez celo mizo razlagala Pia. Pia je bila brez dvoma najbolj popularna, a hkrati najbolj strupena punca na celi šoli. Bila je natanko tista vrsta dekleta, za katero so se metali čisto vsi fantje v vasici in ki je s svojim hladnim videzom ter dragimi oblačili brezmilostno obvladovala šolske hodnike. Eva, ki je bila še včeraj Adrianina zvesta senca in edina zaupnica, jo je zdaj poslušala z neizmerno, s skoraj hipnotizirano očaranostjo v očeh, popolnoma prevzeta od Piinih praznih besed o uspehu in medaljah.

Nato pa je Pia nagnila glavo naprej, njen strupeni glas pa je nenadoma potihnil v nenavaden, nizek šepet, ob katerem je hrup v celotni jedilnici za Adriano postal popolnoma odmaknjen.
»Oh, ampak tiste moje jahalne medalje sploh niso nič v primerjavi s tem, kar se mi je zgodilo danes zjutraj, ko me je oče peljal v šolo!« je Pia vzhičeno zaprhutala z dolgimi trepalnicami in se naslonila naprej proti Evi, ki jo je poslušala z odprtimi usti. »Ustavila sva se ob cesti, čisto blizu tiste stare, zapuščene parcele na koncu vasi, kjer gradijo tisto novo, čudno hišo iz stekla. Punce, prisežem vam, v celem svojem življenju še nisem videla takšnega človeka. Fant je bil videti kot kakšen nadzemeljski angel iz pradavnih mitov, z izklesanim obrazom iz belega marmorja. Ko je stopil naravnost do najinega avtomobila, se je čas preprosto ustavil.«

Adriana je v tistem trenutku začutila, kako se ji je vsa kri v žilah na mestu popolnoma ustavila. Zrak v njenih pljučih je zmrznil, v njenih kosteh pa je divje utripnilo starodavno morsko svarilo.
»Res?! In kakšen je videti?« jo je Eva mrzlično spraševala, povsem začarana od njene pripovedi.

»Imel je najbolj čudovite, goste pšenične kodre, ki so mu mehko padali čez čelo, a njegova koža je bila nenavadno bleda, skoraj prosojna pod jutranjim soncem,« je Pia zmagoslavno nadaljevala, njene oči pa so žarele od nekakšnega nezdravega ponosa. »Naslonil se je neposredno na moje odprto okno. Ko me je pogledal naravnost v oči s tistimi svojimi globokimi, ledeno modrimi očmi, sem začutila nenavaden, oster sunek hladu v prsih. Zrak okoli avta je v sekundi zadišal po čisti morski soli in globokem pradavnem ledu. Bil je hipnotičen. Govorila sva le nekaj minut, a pritisk v zraku je bil tako težak, da sem popolnoma izgubila lastno voljo. Ko se je z obrazom nagnil čisto blizu mene ... prisežem vam, skoraj sva se že poljubila! Njegove ustnice so bile polne in hladne kot morski valovi. Čutila sem, da me je njegova prisotnost popolnoma ukrotila v enem samem delčku sekunde. Popolnoma nor je name, kmalu bo moj, boste videle.«

Pšenični kodrasti lasje. Globoke modre oči. Vonj po pradavnem ledu.
Adriana je čutila, kako jo je v trebuhu neusmiljeno in kruto zvilo – težek, slabosten krč elementarne energije, ko je njeno človeško telo naravno zaznalo bližino pradavnega plenilca. Pred očmi se ji je v sekundi prikazal tisti zastrašujoči obraz, ki ga je videla pod mrzlo gladino oceana.

»Ne, ne, ne ... to je nemogoče!« je panično, v čistem strahu začela prepričevati samo sebe sredi tistega hrupa jedilnice. »To nikakor ne more biti tista krvoločna pošast. Albiniji ne hodijo po kopnem, sploh pa se ne pogovarjajo z navadnimi ljudmi ob cesti! To je le nek navaden, lep fant, ki se je ravnokar preselil v našo vas. Samo naključje je, da ima podobne lase. Prisežem, da se mi blede od prebedene noči. Navadna pošast bi jo ubila, ne pa z njo manipulirala!«

A kljub temu, da je njen razum mrzlično poskušal najti logično razlago in se prepričati, da to ni stvor iz globin, je Adriana globoko v svojih prsih začutila še nekaj drugačnega. Nekaj povsem neznanega, ostrega, težkega in neizprosno pekočega. Bilo je čisto, golo in divje ljubosumje, pomešano s prvinskim strahom. Čeprav tega fanta sploh ni poznala in se ga je v resnici na smrt bala, ji je sama misel na to, da bi se Pia z njim skoraj poljubila in da je njegova elementarna privlačnost že začela delovati na šoli, trgala dušo na tisoč drobnih kosov.

Zavedala se je krute resnice: tisti deček ni bil prijazno bitje. Pia je bila le igračka v njegovih rokah, a Adriana si ni mogla pomagati – ponorelo brnenje v njenem trebuhu je ob misli na njegove hladne ustnice postalo uničujoče. »Zakaj bi se sploh pogovarjal z njo?« se je v čisti čustveni zmešnjavi spraševala Adriana, medtem ko so se ji oči polnile s solzami nemočnega besa. »Pia je strupena, zlobna in prazna! Kako si drzne sploh govoriti o njem na tak način?!«
Sama sebi se je v tistem trenutku zdela popolnoma nora in blesava. Kako je lahko sploh ljubosumna na nekega neznanca, za katerega je še malo prej mislila, da je krvoločna pošast? A njena čustva so bila tisto jutro močnejša od vsake logike. Metuljčki v njenem trebuhu so se spremenili v težko, strupeno maso.

»Eva?« je še zadnjič, s povsem zlomljenim in prestrašenim glasom poskusila Adriana, ko je videla, kako njena najboljša prijateljica skupaj s Pio že načrtuje, kako bosta popoldne hodili mimo tiste parcele, da bi ponovno srečali tega pšeničnega fanta.
»Ššššš, rečeno ti je bilo, da bodi tiho, Adriana,« jo je znova grdo in nestrpno utišala Eva, ne da bi jo sploh pogledala.

To je bila zadnja kaplja čez rob. Adriana ni mogla več zdržati niti sekunde v tej jedilnici. Odrinila je svoj pladenj s hrano, skočila s stola in v čistem čustvenem zlomu panično pobegnila skozi vrata naravnost na šolsko stranišče. Tam, zaprta v tisti najbolj odmaknjeni, mrzli kabini, je končno izpustila vse iz sebe. Glasno je ihtela in hlipala v svoje bledo lice in se tresla ob hladni steni, medtem ko je zunaj pred vrati stranišča verjetno zmagoslavno stala Pia, poslušala njen popolni zlom in se potihoma neizmerno zlobno režala zase, prepričana, da je zmagala na vseh področjih.