Kljuka vhodnih vrat se je še vedno obračala.

Nika je stala sredi hodnika in strmela v vrata. Mama se ni premaknila. Bila je tako bleda, da je bila videti, kot da bo vsak trenutek omedlela.

»Mami,« je zašepetala Nika. »Kaj se dogaja?«

Mama je dvignila prst k ustnicam.

Kljuka se je ustavila.

Nato se je z druge strani zaslišal Nik­in glas.

»Mami? Zakaj ne odpreš?«

Nika je začutila, kako ji je srce začelo razbijati.

»Ne odpiraj,« je rekla.

»Saj ne bom,« je odvrnila mama.

Toda njen pogled je bil uprt v ključavnico.

»Mami?« je glas zunaj postal jokav. »Prosim. Bojim se.«

Nika je stopila bliže mami.

»To nisem jaz.«

»Vem,« je zašepetala mama.

Nato je naredila nekaj, česar Nika ni pričakovala.

Stopila je do vrat in odklenila zgornjo ključavnico.

»Mami, NE!«

Prepozno.

Vrata so se odprla za nekaj centimetrov.

Na pragu je stala Nika.

Ista oblačila. Isti lasje. Ista drobna brazgotina nad levo obrvjo, ki jo je dobila pri osmih letih, ko je padla s kolesa.

Toda njene oči …

Njene oči so bile popolnoma črne.

Brez beločnic. Brez zenic.

Samo črnina.

»Končno,« je rekla druga Nika.

Mama je padla na kolena.

Druga Nika je pogledala pravo Niko in se nasmehnila.

»Zdaj pa se lahko pogovoriva.«

Vrata so se zaloputnila.

V istem trenutku je vsa hiša zadrhtela, kot da bi nekje globoko pod temelji počila ogromna skala.

In potem je vse utihnilo.

Ko je Nika znova odprla oči, je bila sama.

Mama je izginila.

Vrata so bila zaklenjena.

Na tleh je ležala fotografija iz stare škatle.

Toda tokrat na njej ni bila več samo ena dojenčica.

Bili sta dve.

In na hrbtni strani fotografije je bilo z maminim rokopisom dopisano:

»Nikar ne dovoli, da se spomni, katera od njiju je umrla.«

1. Klet
Nika je poklicala policijo.

Telefon ni imel signala.

Poskusila je še enkrat. Zaslon je utripnil, nato pa se je odprlo sporočilo iz neznane številke.

2.13

Samo to.

Številka je bila enaka času, ko je prejšnjo noč prvič prejela sporočilo.

Nika je stekla v kuhinjo in pograbila nož. Vedela je, da se sliši noro, toda ni več vedela, česa se boji bolj: stvari, ki se pretvarja, da je ona, ali možnosti, da se ji je zmešalo.

Nato je zaslišala zvok.

Trkanje.

Tok. Tok. Tok.

Prihajalo je iz kleti.

Njihova klet je bila že leta zaklenjena. Oče je vedno govoril, da so stopnice nevarne in da spodaj ni ničesar, kar bi potrebovala.

Oče.

Nika je nenadoma ugotovila, da ga ni videla že skoraj tri tedne.

Starša sta ji rekla, da je na službeni poti.

Toda kaj, če …

Ne. Na to ni smela pomisliti.

Približala se je kletnim vratom. Ključ je bil še vedno v ključavnici.

Zasukala ga je.

Vrata so se odprla.

Iz kleti je zavel leden zrak, ki je dišal po vlažni zemlji in nečem kovinskem.

Po krvi.

Nika je prižgala svetilko na telefonu in se spustila po stopnicah.

Na dnu je zagledala stara vrata, ki jih prej ni nikoli opazila. Bila so pobarvana belo, na njih pa je bila s črnim flomastrom napisana številka:

17

Nika je položila roko na kljuko.

Za vrati je nekdo tiho jokal.

»Prosim,« je zašepetal ženski glas. »Odpri mi.«

Nika je otrpnila.

Glas je poznala.

Bil je mamin.

»Mami?«

»Nika, hitro. Nimava veliko časa.«

Nika je prijela kljuko, toda nato je zaslišala še en glas.

Isti glas.

Prihajal je iz telefona.

Na zaslonu se je prikazalo novo sporočilo.

NE ODPIRAJ. JAZ SEM ZUNAJ.

Nika je počasi pogledala proti stopnicam.

Na vrhu je stala njena druga različica.

V roki je držala kuhinjski nož.

»Lepo,« je rekla dvojčica. »Našla si jo.«

2. Resnica
Nika je stekla skozi vrata številka 17 in jih zaloputnila za sabo.

Za njimi ni bila klet.

Bila je bolnišnična soba.

Na stenah so bile stare rumenkaste ploščice. V kotu je stala zarjavela postelja, ob njej pa monitor, ki je kljub odklopljenim kablom oddajal enakomeren pisk.

Na postelji je ležala ženska.

Mama.

Bila je živa.

Roke je imela privezane ob posteljo, na zapestju pa je nosila bolnišnično zapestnico z datumom.

3. november 2008.

Nikin rojstni dan.

»Mami!« Nika je stekla k njej in začela odvezovati vozle.

Mama jo je zgrabila za roko.

»Poslušaj me. Nimava veliko časa.«

»Kaj se dogaja? Kje je oče? Zakaj je tam zunaj nekaj, kar je videti kot jaz?«

Mami so se napolnile oči s solzami.

»Ker sva naredila napako.«

»Kakšno napako?«

»Ko sta se rodili, je ena od vaju nehala dihati. Zdravniki so poskušali oživljati obe, vendar …«

Zlomil se ji je glas.

»Tvoja sestra je bila razglašena za mrtvo. Tebe so odnesli k meni.«

»In potem?«

Mama je pogledala proti vratom.

»Tri minute pozneje se je monitor pri njeni postelji znova vklopil.«

Nika ni razumela.

»Zdravnik je rekel, da je nemogoče. Deklica ni imela utripa. Ni dihala. Bila je mrtva.«

»Ampak?«

Mama je začela trepetati.

»Odprla je oči.«

Nika se je odmaknila.

»Kaj je bilo narobe z njo?«

»Nič. Na začetku nič. Bila je videti povsem normalna. Toda ko sva jo odnesla domov, se je začelo.«

Mama je zaprla oči.

»Ponoči sva slišala jok iz prazne sobe. Na otroškem monitorju sva videla dve deklici v isti posteljici, čeprav je bila tam samo ena. In nekega jutra sem te našla v kuhinji, kako si se pogovarjala z nekom, ki ga ni bilo.«

Nika je začutila slabost.

»Zakaj mi nista povedala?«

»Ker sva upala, da bo minilo.«

»Kaj je oče naredil?«

Mama je odprla oči.

»Tvoj oče je ugotovil, da se stvar pojavlja ob 2.13. Vedno ob istem času. In da se takrat lahko … prenese.«

»Kam?«

Mama je pogledala proti vratom.

»Vate.«

V sobi je zavladala tišina.

Nika je slišala samo piskanje monitorja.

»Kaj to pomeni?«

Mama jo je stisnila za roko.

»Nika, tista stvar ni tvoja sestra.«

Na drugi strani vrat so se zaslišali počasni koraki.

»Ona je nekaj, kar se je naučilo biti tvoja sestra.«

Kljuka se je začela obračati.

Mama je stisnila Niko za zapestje tako močno, da jo je zabolelo.

»In nocoj bo poskusila zavzeti tvoje mesto.«

3. Ob 2.13
Vrata so se odprla.

Na pragu je stala druga Nika.

Tokrat se ni smehljala.

»Vedno si bila njena najljubša,« je rekla.

Mama je začela jokati.

»Prosim, ne.«

Dvojčica je stopila v sobo.

»Zakaj?« je vprašala Niko. »Zakaj si dobila življenje, jaz pa ne?«

»Nisem ti ga vzela.«

»Res?«

Dvojčica je nagnila glavo.

»Potem pa se spomni.«

V trenutku se je svet okoli Nike sesul.

Znašla se je v bolnišnični sobi, čeprav je vedela, da je še pred sekundo stala v kleti.

Bila je dojenčica.

Slišala je jok. Čutila je mraz. Nad njo so se sklanjali zdravniki.

Na sosednji postelji je ležala druga deklica.

Njena sestra.

Nika je želela zavpiti, vendar ni mogla.

Nato je zaslišala zdravnikov glas.

»Eno smo izgubili.«

Monitor je nehal piskati.

Druga deklica je negibno ležala na postelji.

Toda v odsevu okna je Nika videla nekaj, česar nihče drug ni opazil.

Odsev mrtve deklice se je premaknil.

Počasi je obrnil glavo.

In se nasmehnil.

Nika je sunkovito odprla oči.

Spet je bila v kleti.

Dvojčica je stala tik pred njo.

»Zdaj se spomniš,« je zašepetala.

Nika je zmajala z glavo.

»To niso moji spomini.«

»Seveda so. Samo niso bili namenjeni tebi.«

Dvojčica se je približala.

»Veš, kaj so naredili, ko sem se vrnila v življenje?«

Nika ni odgovorila.

»Zaprli so me. Tvoj oče me je pripeljal sem dol. V sobo 17. Rekel je, da sem nevarna.«

Njen glas je postal tišji.

»Mama je obljubila, da me bo rešila.«

Pogledala je žensko na postelji.

»Pa me ni.«

Mama je jokala.

»Bila si drugačna. Nisi bila več …«

»Bila sem njena sestra!« je zakričala dvojčica.

Vse luči so ugasnile.

Monitor je začel piskati vedno hitreje.

Nika je začutila, kako ji nekdo položi roko na ramo.

Toda dvojčica je bila še vedno pred njo.

Torej …

Kdo jo je držal?

Ob njenem ušesu je zazvenel očetov glas.

»Nika, ne obrni se.«

Njen oče je stal za njo.

Bil je starejši, kot se ga je spominjala. Na čelu je imel globoko rano, njegova oblačila pa so bila prekrita s prahom.

V rokah je držal staro kovinsko škatlo.

»Ko rečem, teci.«

»Oče?«

»TECI!«

Dvojčica je zavpila.

Ne kot človek.

Kot nekaj, kar že dolgo ni imelo glasu.

Nika je stekla proti stopnicam. Za sabo je slišala pokanje stekla, kovinsko rožljanje in mamin krik.

Ko je prišla na hodnik, se je ozrla.

Oče je še vedno stal pred vrati sobe 17.

Dvojčica se je sklonila proti njemu in mu nekaj zašepetala.

Oče je obstal.

Nato se je počasi obrnil proti Niki.

Njegov obraz je bil nenadoma povsem miren.

»Nika,« je rekel.

»Pridi sem.«

Nika je vedela, da nekaj ni v redu.

»Oče, kaj ti je rekla?«

Nasmehnil se je.

»Povedala mi je resnico.«

Začel je hoditi proti njej.

»Da si bila ves ta čas ti tista, ki bi morala umreti.«

4. Fotografija
Nika se je zaklenila v svojo sobo.

Bila je prepričana, da se ji bo zmešalo. Njena mama je bila v kleti. Njen oče se je obnašal, kot da ni več njen oče. Nekaj, kar je bilo videti natanko kot ona, jo je želelo ubiti.

Telefon je zavibriral.

Novo sporočilo.

Tokrat je prišlo z mamine številke.

Nika, če to bereš, pomeni, da si pobegnila. Dobro. Zdaj me pozorno poslušaj.

Sledilo je še eno.

V tvoji sobi je fotografija iz porodnišnice. Poglej jo.

Nika je stekla do predala in izvlekla staro fotografijo, ki jo je našla prejšnjo noč.

Na njej sta bila dva dojenčka.

Toda tokrat je opazila še nekaj.

Na zapestnici prve deklice je pisalo Nika.

Na zapestnici druge pa …

Lara.

Nika je začutila, da se ji tla umikajo pod nogami.

Lara.

Ime, ki ga je njena družina uporabila za sestro, za katero so ji vedno govorili, da je ni nikoli imela.

Ime mrtve sestre.

Ime dekleta, ki je umrlo v prometni nesreči pred enajstimi meseci.

Telefon je znova zavibriral.

Tvoja sestra ni umrla v prometni nesreči.

Nika ni mogla dihati.

Naslednje sporočilo je prispelo.

Nesreča se je zgodila, ker je bila v avtu s tabo.

Spomnila se je tiste noči.

Dež.

Žarometi.

Lara, ki je kričala njeno ime.

In trenutek, ko je volan zdrsnil iz njenih rok.

Nika je mislila, da je bila Lara njena najboljša prijateljica.

Dekle, ki ga je poznala od otroštva.

Toda fotografija je govorila drugače.

Telefon je zavibriral še zadnjič.

Nika, ti nisi preživela nesreče.

Zaslon je ugasnil.

Za njenim hrbtom so se odprla vrata omare.

Iz teme se je zaslišal glas.

»Končno si se spomnila.«

Nika se je počasi obrnila.

V omari je stala deklica s črnimi očmi.

Njena sestra.

Lara.

»Zdaj pa ti lahko povem, kaj se je zares zgodilo tisto noč, ko si umrla.«

Nadaljevanje sledi …