snofi
Naslednji Pil izide 1. oktobra

Nova številka
September 2021

Revija
Izid: 1. 9. 2021
pepca oblacek

Pisalnica - Zmajsko srce 1.-9. del

Zmajsko srce 1.-9. del

8
Zdravo! Odločila sem se da objavim vse svoje dele za nazaj, ker po prenovi spletne strani niso več v tej pisalnici in sem se odločila, da dam možnost novim bralcem, da si ogledajo zgodbo od začetka malce sem spremenila nekatere dele ampak večina ostaja enaka.
Uživajte!
____________________________________________________________________________

Živjo! Moje ime je Layla, kmalu bom dopolnila 13 let. Naj raje nosim puloverje s kapuco, ki si jo, ko me je sram, potegnem daleč čez moja pozlačena, polkrožna očala. Ko pa moja kapuca ni na glavi lahko razkrijem svoje rjave kodre, ki jih pogosto omejuje svilena ruta. Do zdaj se po opisu še ne razlikujem od vas običajnih najstnikov, kaj ne? No, mogoče moj stil oblačenja ni ravno običajen a ko vam povem mojo skrivnost bo le ta vsaj 100× bolj čudna od moje oprave.
Poslušajte tole: jaz, sem na pol človek in na pol zmaj. Kar ne verjetno a ne? tudi jaz nisem mogla verjeti vse to mojega 10 leta, če ste mislili, da so mi povedali starši ste se krepko zmotili, to sem ugotovila, kar sama.

A kaj bi vam razlagala, mimobežne utrinke mene, raje začnimo tam kjer se je začela tudi moja zgodba…
Rodila sem se v mestu Milky Way, to mesto se nahaja v vzporednem vesolju s človeškim svetom, v človeški svet smo se preselili še preden sem se zavedala sama sebe. posebnost meje med človeškim in zmajskim svetom je, da skozi spušča le tiste, ki imajo okoli vrata obešen zmajski amulet (zmajski amulet je kot nekakšen obesek, ki nam omogoča spreminjanje iz človeka v zmaja in obratno).
Sedaj obiskujem osnovno šolo Amily Ironheart in hodim v 9. razred, saj sem preskočila razred. pred puberteto sem imela ogromno človeških prijateljev a zdaj, ko so začela rasti krila (zdaj vidite zakaj nosim ohlapna oblačila) in kadar se razjezim se desna polovica mojega obraza spremeni v zmajsko. Zaradi tega sem se ogibala ljudem, da se nebi razkrila. Prijatelji pa so mislili, da sem postala domišljava in si zdim predobra za njih, ostali sta le dve zares dobri prijateljici to sta Anna ter Viki. Nekoč jima mislim povedati a zdaj še ni pravi čas.

Zdaj pa to kar vas zagotovo vse zanima, sem ene izmed zmajev, ki se imenujejo prvinci, moči teh zmajev so:
-ogenj
-voda
-zrak
-zemlja
-rastline
Praktično vse moči narave.
Nobene od teh moči še ne znam uporabljati a z mojim 13 letom bom poleg običajne šole obiskovala tudi zmajskom, kjer se bom to tudi naučila, mogoče se bo do takrat že pokazalo s katerim elementom sem obdarjena. Na mojo srečo se zame v človeškem svetu ustavi čas med tem, ko sem v zmajskem. Sicer bi imela velike preglavice z izgovori in podobnem.

Moja ožja družina sta bila oče Arthur, ki je bil zmaj in mama Rose, ki je bila človek.
Ta BILA na žalost pomeni, da sta umrla.
Sedaj živim pri stricu Maxu, ki mi je tudi pomagal pri obrazložitvi te zmajske zadeve. predstavljajte si, da ste šli spat kot človek, ko ste pa se zbudili ste pa postali luskasto mitološko bitje, kar šok kaj ne. V tem kratkem času sem se že čisto navadila nove mene a previdnost ni nikoli odveč.
Še posebej previden se splača biti pri naši ravnateljici Amily Ironheart, ta spremlja vsak moj gib, mislim, da je ugotovila kaj sem. Zato se ji vedno, kar se da široko izognem.
Zjutraj me kot vedno zbudi sestrična Ema, ki si v kopalnici suši lase. Z naporom vstanem in se oblečem. Ostala mi je še kake pol ure zato sem na telefonu dokler me Max ne pokliče na zajtrk. Z Emo pograbiva vsaka svojo torbo in stečeva na avtobus. V šoli se razideva vsaka na svojo stran. Ko vstopim se sproži valj šepetanja, Anna jih grozeče pogleda in oni v hipu utihnejo. Prvo uro je učila ravnateljica, ta pa je s sabo pripeljala novega učenca. “dragi učenci! To je Eric, upam, da se boste ujeli.” Ga napove. Zdaj se predstavi tudi Eric “Moje ime je Eric Gold, star sem 13 let. Do nadaljnjega sem živel v Londonu. Obožujem matematiko in fiziko. V prostem času pa rad streljam z lokom.” Ko je učiteljica vprašala ali ga bo kdo peljal na ogled šole mi je Anna dvignila roko, kar je ravnateljica takoj opazila in me je predstavila Ericu ter rekla, da ga bom popeljala po šoli.
Po šoli sva se dobila pri vhodu in sva začela z ogledom, zdelo se mi je, da se med ogledom niti ni zanimal za šolo ampak je ves čas gledal mene. Po ogledu se mi je zahvalil in odšel. Bil je petek in ob petkih greva z Emily k babici in dedku na obisk. A babica in dedek živita v zmajskem svetu, zato morava skozi portal v knjižnici. Ta je na polici z mističnimi živalmi na najbolj skritem oddelku. Preveriva, če naju kdo opazuje in odpreva portal. Ko Emily vstopi v portal se mi zdi, da sem nekoga slišala…
Po šoli sva se dobila pri vhodu in sva začela z ogledom, zdelo se mi je, da se med ogledom niti ni zanimal za šolo ampak je ves čas gledal mene. Po ogledu se mi je zahvalil in odšel. Bil je petek in ob petkih greva z Emo k babici in dedku na obisk. A babica in dedek živita v zmajskem svetu, zato morava skozi portal v knjižnici. Ta je na polici z mističnimi živalmi na najbolj skritem oddelku. Preveriva, če naju kdo opazuje in odpreva portal. Ko Ema vstopi v portal se mi zdi, da sem nekoga slišala…
Skomignem ter se odpravim za Emo. Zmajska dimenzija je povsem drug svet, kot ga predstavljajo filmi, ni turoben in temačen ter poln skalovja. To je cvetoč kraj, ki ga obliva bela svetloba in prečudoviti barvni metulji plešejo po zraku. Na mojo žalost še ne znam leteti (to se bom naučila v zmajski šoli), poznam pa nekoga, ki zna… primem se za amulet in trikrat stopnjujem
kleo, Kleo, KLEO!!! in pred mano se pojavi moja duhovna žival grifonka po imenu (kdo bi si mislil) Kleo.
“Kdaj si me pa ti nazadnje priklicala iz amuleta? Čeprav sem mitološka žival potrebujem sprehod!!! Si mi vsaj kaj za jest prinesla?”
“Kako naj jaz vem kaj imaš rada, če si pol ptič pol lev? Ne pritožuj se, saj boš tako ali tako kradla hrano Blazu (babičin in dedkov fenix), ko prideva tja”
Nejevoljno se skremži, ter poklekne da lahko splezam nanjo in pripomni,
“ko boš znala leteti, boš pa ti mene nosila, da mi vrneš za nazaj.”
“Ja, ja, samo vzleti že.”
Tolikokrat sem že šla čez to dolino pa me še vedno povsem očara. Jezero, od katerega se odbija sonce in se lesketa kot tisoč draguljev, pečina iz snežno belega kamna obrasla z mahom in drevesa na katerih posedajo mavrične ptice (po legendi se vsaka duša umrlega zmaja, preobrazi v ptico katere barva, predstavlja njegovo osebnost) ti enostavno vzamejo dih. Končno prispeva do votline skrite pod slapom, ki polni jezero z kristalno čisto vodo.
“Končno sta prišli!” vzklikne babica, katere obraz odseva resnično srečo, a to se spremeni v naslednji sekundi,
“kje pa je Ema?”
“Nekaj me je zadržalo in sem jo pustila spredaj. Morala bi prispeti že zdavnaj.” Ob tem stavku babi prebledi in se sesede na kavč…
“babi kaj je narobe? Saj tukaj se ji ne mora nič zgoditi. Verjetno je videla kakšno prijateljico iz (zmajske) šole in sta se zaklepetali…”
Babi me ustavi, me pogleda v oči in resno reče,
“škoda, da ti moram to povedati ob tem dogodku…” naredi premor in nadaljuje. “Ta svet ni samo utopija, ki jo tukaj vidiš, v resnici je zelo nevaren.” Spet se ustavi, v očeh se ji zaiskrijo solze.
“Če so jo ujeli “oni”, obstajajo samo 3 možnosti: ali je mrtva (reče brez oklevanja), ali jo bodo z delom izčrpali do smrti, ali jo bodo poslali v dresurni center in ji bodo oprali možgane, da bo ubogala njih in samo njih.”
Sedaj vstane tudi dedek in me objame, ko vidi da se mi utirajo solze,
“Jaz sem kriva…, mene bi morali vzeti…, jaz sem pustila, da je šla naprej.” Izdavim v neumornem joku.
“jo lahko poskusiš poklicati, da vsaj vemo če že žalujemo ali ne (babica je vrsta zmajev, ki se jim reče čarodeji, lahko pošiljajo telepatska sporočila, vidijo kaj se dogaja drugod(razen če je tam zlato), in druge stranske moči kot npr. iluzije)?”
“Prav, ampak pripravi se na najhujše” mi odvrne jaz pa ji v odgovor neodločno prikimam. “Ne vidim slike ampak samo pol zmajsko, pol človeško srce, ki se trga na pol. Pomen moraš razbrati sama.” Hkrati vesela, ker obstaja možnost, da še je živa, ker drugače nebi oddajala signala. Hkrati žalostna, ker znak lahko pomeni, da so ji razparali srce(jo zabodli), kar pomeni , da je vse prej kot živa. Zavzdihnem in pomignem Kleo, da greva. Posloviva se in odletiva proti domu. Na pol poti se ustaviva pri reki, da bi se odžejali.
Naenkrat iz grmovja skočita dva moška oblečena v zmajsko kožo, ki definitivno ni bila njuna. V naju uperita zlati puščici (zlato je edina stvar ki lahko poškoduje zmaja), čutim kako se zaradi strahu preobražam v zmaja.
“Roger ali se strinjaš, da bo to ena lepa kolekcija oblačil?” se zareži prvi
“Seveda Tom! Slišal sem, da so to poletje moderne modre luske v kombinaciji z levjim krznom.” Sedaj se krohotu pridrži tudi drugi lovec. Jaz pa ju gledam predvsem s strahom ampak tudi z začudenjem. Ne morem si kaj, da nebi na glas izgovorila svojih misli, “saj jaz nimam modrih lusk.”, a ko se ozrem po rokah dojamem, da sta imela lovca prav. Na mojih luskah se prelivajo čudoviti odtenki modre barve.
Lovca sedaj spet obrneta pozornost na naju. “Poslušajta, dovolj igric. Izberita si smrt, ali bo hitra,” nama pomahata s puščicama, “ali počasna,” ob tem eden od njiju poboža vodno gladino. Jaz sem se odločila za obe, pomignem Kleo naj se začne umikati nazaj. Z vsakim korakom sta se nama onadva približala, voda nama pa je vedno bolj drla v usta. Zdelo se je, da nama ni več pomoči. Naenkrat se spomnim kaj mi je vedno pravila mama, “ko si v situaciji v kateri ni izhoda ti ostane samo eno… Želeti si”
To sem si vzela k srcu in pokusila,… škoditi ne more,… prosim naj voda odplakne lovca,…
Sledil je še večji šok, po mojih rokah se je začelo pretakati hladno ščemenje, in kot bi trenil voda pogoltne prvega lovca, ki je bil že čisto neučakan in je že napenjal lok.
Drugemu lovcu pa je ob tem padlo srce v hlače,
“TOM!!!! Prosim te mogočna freya, ne stori žalega temu grešniku, kesam se za vsako življenje, ki sem ga ugasnil!”
A moja jeza, za katero vzrok je bila misel, da je možnost da sta prav ta dva ugrabila Emily, je premagala razum in val ga je že potegnil s seboj v reko.
Dva meseca kasneje je nastopil moj 13. rojstni dan, ki sem ga že težko pričakovala. A je to tudi znak, da bom morala od sedaj naprej obiskovati dve šoli hkrati.
Bilo je res noro, tokrat je Max dovolil, da lahko s prijateljicami praznujem v bližnji piceriji. A sredi praznovanja me je skoraj kap, ko zagledam pojavo, ki se mi približuje iz levega boka. Molim, da ni napoten k meni… A, ko sem se že nagibala v svojem stolu za hiter pobeg, je bilo že prepozno…
“Hej! Slišal sem da imaš danes rojstni dan…” k meni je pristopil Eric! Še preden sem lahko karkoli rekla, se je za mano prikazala Anna,
“kaj ko bi se nam pridružil, rabimo malo pomoči, da se pregrizemo skozi to pico.” In me dregne v ramo. Zmedena pritrdim: “J…J…A… Seveda.”
“No potem pa vse najboljše!” Se mi nasmehne in pogleda v oči…
“Haloo, Zemlja kliče Laylo!” Me iz zasanjanosti budi Anna, ki mi maha pred očmi in kaže na darilo, ki počiva v Ericovem naročju in čaka, da ga sprejmem.
“Hvala, kako si pa vedel, da bom rekla, da se lahko pridružiš?” Ga presenečeno pogledam.
“Upal sem na to… Upam, da ti bo darilo všeč.” Me v zadregi pogleda in oba zardiva, Anna ter Viki se pa nagajivo namuzneta.
Ko smo končali s kosilom je prišel čas, da odprem darila. Od Anne in Viki sem dobila manjkajoč del moje najljubše trilogije, zapestnico “best friends” in nekaj oblačil ter sladkarij. Ko sem hotela odpreti Ericovo darilo sem opazila listek na katerem je pisalo “odpri doma”.

Pismo za vpis je prišlo veliko bolj zgodaj kot sem pričakovala. Predvčerajšnjim sem praznovala rojstni dan danes pa že pakiram. Ericovega darila še iz neznanega razloga nisem odprla.
Ko sem nahrbtnik in jakno vrgla v stričevega jeppa, ne odvito darilo pa položila v naročje sva se odpravila na železniško postajo. Na postaji mi je Max v roko stisnil list na katerem je pisalo: ime vlaka, številka perona in postaja kjer moram izstopiti. Bilo je zgodaj zjutraj zato me kmalu zmanjkalo…
Iz spanca me zbudi rjavolaso dekle (približno mojih let), ki je bilo za glavo manjše od mene, oblečeno je imela črno usnjeno jakno, ki je imela ob rokavih plamene ter črne jeans hlače.
“Hola! Jaz sem Carina. Hitro vstani, vlak za Old town bova zamudili.” V trenutku se zbudim, takoj stečeva proti vlaku. Na vlaku sem se usedla poleg moje rešiteljice s katero sva se zapletli v sproščen pogovor. "Katere so tvoje moči?" zdeznem se in jo raztreseno pogledam "kk.. kaj? Kakšne moči saj to ni pravljica." Carina se zahihita in mi pred obrazom pomaha z listkom, ki sem ga imela v žepu. Carina zašepeta "Pomiri se tudi jaz grem na Orion", pogleda naokoli če kdo gleda in tleskne s prsti. V dlani ji vzplamti igriv plamenček, olajšano zavzdihnem in se zleknem nazaj na sedež. Ko sprevodnik napovedal postajo Old town sva pobrali svoje stvari in šle k vratom, ko se odprejo izbuljim oči saj to kar sem videla ni bila niti približno zmajska dimenzija. Pred mojimi očmi se je naslikalo staro, zanikrno mestece. Še enkrat sva pogledali na list, če sva prav prišli.
“Očitno je to, to” je dejala Carina. Prekinem jo: “tukaj še nekaj piše” Napnem oči da bi razbrala stričevo kracarijo, “Lincoln street 86!” mi uspe razbrati. “Bravo! Zmigajva se!” mi čestita prijateljica “Poglej! Ta smerokaz kaže, da je Lincoln street v tej smeri” vzkliknem, in že stečeva vzdolž ulice. “1,2,3,4,5…36,37! tukaj sploh ni toliko hišnih številk” Obupano reče Carina. Medtem jaz napenjam možgane in hodim gor in dol po pločniku, ko mi naenkrat nekaj pade na pamet, poženem v dir. Ne ustavim se dokler ne pridem do hišne številke 8. “Za… kaj.. sva…morali…teči…?” me zadihana vpraša Carina. “To sta številki 8 in 6,” ji pokažem na zgradbo. “Če ju daš skupaj dobiš 86, medve morava iti med tema številkama” pokažem na uličico med njima. “zveni čudna, a kaj je bolj čudnega od različnih dimenzij in pravljičnih bitij” mi odvrne še vedno malce v dvomih. Stopava po ulici, ko najina amuleta naenkrat začneta utripati. “kaj je zdaj to!” prestrašena izdahnem “Layla, amulet me vleče proti tistemu plakatu” mi prestrašena pove Carina. Zazrem se v plakat kateremu se bližava. “Carina! Na njem piše Star City! To je prehod!” presrečna vzkliknem ter se poženem vanj. A kmalu ugotovim, da ni vse enako kot pot na Bradavičarko. “AAAUUUU!! PRESNETO!” zavpijem od bolečine “Si v redu!” me zaskrbljeno vpraša sopotnica. “Ja, nič ne skrbi. Naslednjič moram 2x premisliti, ko se hočem zaleteti v zid.” Ji odgovorim z nasmehom, tudi ona mi ga vrne. “Poglej, amuleta sta se spremenila v ključa.” In pokaže na ogrlico. “Ta zvezda izgleda, kot ključavnica, ki bi spadala k njemu” jo dopolnim ter ključ usmerim k zvezdi, pomignem Carini naj naredi enako.

Poster zažari kot sonce, zaradi svetlobe morava zamižati. Naenkrat se znajdeva v povsem drugem kraju. “No, to pa je že bolje!” izdahne Carina. Razgled je bil res prečudovit, kot da bi združil vsa najlepša mesta na zemlji v enega in dodal še vsa čudesa sveta. Tako sva bili zatopljeni v razgled, da nisva niti opazili voznika avtobusa. “Če se ne motim gresta v Orion.” Naju zmoti možak. “ja, zakaj?” Mu trapasto odgovoriva. “Zato, ker bi rad to omogočil tudi ostalim, zato se spokajta v avtobus!” Naju nadere.
Med vožnjo smo bili deležni še več čudovitih razgledov, del poti smo se celo vozili po kitajskem zidu, ki je bil lepši kot original! V bližini je bil tudi park v katerem je stala palača Taj Mahal. Ko smo prišli pred šolo, nagledani vseh čudes sveta smo še vseeno osupnili nad njegovo lepoto. Pred nami se je prikazal velikanski bel grad s številnimi stolpič, ki so bili pokriti s sinje modro streho, v njegovem parku pa je bilo jezero po katerem so plavali beli labodi, v parku so pa rasla čudovite vrbe, javorji in drevesu, ki je raslo na sredini jezera sploh nisem mogla določiti vrste…

ko so odprli vrata smo se z ostalimi učenci (tudi višjih letnikov) znašli v gromozanski sprejemnici okrašeni v baročnem slogu. Do nas je stopilo mlado dekle v svetlo zeleni večerni obleki: "Pozdravljeni! Učence od 2. letnika naprej prosim da greste v svoje učilnice, novinci pa z menoj v jedilnico." Ubogljivo smo se sprehodili za dekletom v naslednji prostor. V jedilnici je bil gromozanski samopostrežni bife, poln hrane iz vsega sveta a s Carino nisva preveč komplicirali ter se lotili kar dunajskih zrezkov s pomfritom. Po kosilu so nas razdelili po različnih razredih glede na vrsto moči in sem bila zelo vesela da sem pristala poleg prijateljice. Poslali so nas v telovadnico, ki je bila polna čudnih priprav. Pred tribunami je stala miza za mizo pa trije sodniki, dve ženski in en moški. Ena od učiteljic je bila simpatična svetlolasa profesorica zgodovine magije Kaya Spirit, ki nas je pričakala na vhodu, druga pa je bila gospa Scarlet Crow, ki se mi je zdela od nekje nenavadno znana, nosila je oprijeto črno obleko in sive lase je imela spete v figo, moški je bil profesor telovadbe gospod Charles Brown. Ravnateljica stopi pred nas a nam ne reče nič, le premeri nas z očmi in se ustavi pri meni. Skozi nos kratko prhne zrak v znak posmeha in zamahne z roko in vsi se spremenijo v zmaje, no skoraj vsi, jaz sem bila edina, ki sem bila le polovično spremenjena. Ravnateljici ta prizor ji pričara nasmešek na obraz, med sošolci pa se vname debata. Od sramu bi se najraje pogreznila v tla. S Carino sedeva na tribune "ne sekiraj se zaradi teh bedakov, ta sivolasa čarovnica sploh ne ve kaj zmoreš." Malce me je potolažila a je bila mogoče malce preglasna saj je njena tolažba prišla to Crowove. "No, pa poglejmo kaj tako NEVERJETNEGA zmore." Reče ravnateljica z neizmernim zadovoljstvom. Malce oklevam ter grem pred komisijo, publika pa posmehljivo navija. "Moč?" me vpraša prof. Kaya, "voda." Odgovorim s cmokom v grlu. Ravnateljica se nasmehne in reče "gospod Brown, prosim prinesite skrinjo.", Charles jo pogleda z debeli očmi in jecljaje kljubuje "A..am…pak, tega ne uporabljamo na treningih do 4. letnika." Gospa Scarlet ga pogleda globoko pogleda v oči in profesorju se oči obarvajo črno, ob tem se kar naježim, Brown uboga in gre po kovinski sarkofag z lisicami v katerih se v trenutku znajdem jaz. "tvoja naloga je da nekako preživiš, ammm… ja, to je vse" reče ravnateljica ter zapre sarkofag.
Tema… to je vse kar sem v tem trenutku zaznavala in k…kk…aj je to? Voda! Sarkofag se polni z vodo, skušam se dvigniti a skrinja je pretesna, vsako sekundo je voda vedno višje. Stresam z glavo in hlastam za zrakom, postane vedno bolj zaspana in že mislim "to je to…" ko… Spet ta hladen občutek po žilah, a tokrat močnejši, nekako pokrčim roke in sprostim hlad ki ga čutim po svojih rokah, voda sunkovito bruhne in sarkofag eksplodira. Tribune potihnejo, no razen Carine ki zakriči na polno grlo "UUUUUU! To Layla!!!" Premočena ravnateljica besno pokaže na Carino in ji ukaže "TI! SEM!" ona pa se sploh ne ustraši ampak zavije z očmi in gre pred komisijo. "Moč?", "ogenj" odgovori Carina profesorici. "Izpustite Kiterje!" ukaže ravnateljica. Iz stropa se usipljejo čeljusti z netopirjevimi krili, ki so hlastale proti Carini, strah me je bilo, da bi se ji kaj zgodilo a ona ni niti trznila temveč se je le nasmehnila in tlesknila z obema rokama, v trenutku je bila vsa v ognju. Komaj si trenil in vse prikazni so zoglenele ležale na tleh. "je to vse?" se nasmehne Carina komisiji. Še preden uspe ravnateljica odpreti usta jo gospodična Spirit "Odlično sta opravili punci, če želita lahko gresta na izlet po mestu a bodita nazaj do 15.00 na podelitvi urnikov.", "Hvala!" rečeva v en glas in zdrviva iz telovadnice.
"Zdaj se nama je kosilo že poleglo kaj praviš na eno sladico, da proslaviva? Na poti sem videla neko slaščičarno" Carini je bil predlog všeč zato sva krenili.
"mmhhm…Prej …sem te pozabila vprašati…mh, kaj je v tem… metrskem zavitku, ki ga ves čas poleg nosiš?" me radovedno vpraša Carina, ki jo malce slabo razumem, ker se ji po ustih še vedno vali prevelik grižljaj torte, ki ga je ravnokar potisnila v usta. "Za svoj 13. rojstni dan sem ga dobila" ji odgovorim, a še ne neha "jaaaa… zakaj ga pa še nisi odvila?" hitro se ji zlažem v upanju da neha "nisem še imela časa.", "pa ga daj zdaj" reče Carina in seže po darilu ter mi ga potisne pod nos "bo kaj?", negotovo ga vzamem v roke in začenjam odvijati moder papir. Že ko sem odvila prvo plast sem videla ukrivljen, bel kos lesa, okrašen z modro-zelenim perjem in srebrno tetivo. "No to pa je lok in pol." Reče očarano carina in poboža bel les.
"RAČUN PROSIM!" pozove Carina natakarico in vzame denarnico iz žepa.
"To bo 18 tarakov (denarna valuta v Star City), prosim." Carina nejeverno pogleda natakarico
"Od kdaj sta torta in tiramisu tako draga?", "To je zelo cenjena slaščičarna, če pa ne mislita plačati pa morata z mano." V zadnjem trenutku pograbim lok preden naju natakarica zvleče v kuhinjo, h koritu polnemu umazane posode. "Bolje za vaju da je do štirih vse pomito" naju nahruli natakarica in zaloputne vrata za sabo. "Kaj pa bova zdaj?" zajavkam obupano "Eh, tega bišteka nebova popucali nikoli, tako da kaj praviš, da čas izkoristiva za tvoj trening " se pretegne Carina in si zaveže jakno za pas. "Kako to misliš moj trening?" jo zmedeno pogledam, "Daj no! Če ti znaš nadzorovati svoje moči sem jaz bicikl." Za trenutek pogledam dol in zardim, nato nadaljujem "ok, kaj si imela v mislih?",
"V kakšni poziciji rok najraje čaraš?" malce čudno jo pogledam, če misli resno, in ko vidim, da se ne heca se zresnim in prekrižam roke v pesti na višini ključnice, "Ne vem, nekako tako tako sem jih imela na preizkusu.", "dobro, zdaj pa stopi h koritu" postavi me pred umazane krožnike in me učiteljsko prime za zapestja. "Če bi hoteli, da ta prostor raznese kot tisto skrinjo, česar pa nočeva bi vso svojo energijo zbrala na točki kjer se roki sekata in jo nato sprostila tako da bi razprla roke ter izprožila dlani v smer kamor jo hočeš poslati. Če želiš na so sunki manjši raje izberi prstne konice" Pokimam in pustim, da mi vodi roke. "Verjetno si bila zelo osupla nad mojo predstavo v telovadnici" reče malo važno
"to da se lahko zakurim in me to ne poškoduje je moja posebna sposobnost za katero porabim veliko energije, ko to stvar izvedem lahko pol dneva delam le trikce." Reče in se začne igrati s snopom ognja, ki se ji preliva iz roke v roko kakor voda. Čeprav sama ni najbolj zadovoljna s svojimi sposobnostmi, jaz nad njimi osupnem in pomislim kako ji to uspeva. "Kako oblikuješ ogenj v druge oblike, ali jaz lahko naredim isto z vodo?", "Seveda! To je zelo lahko , zagotovo se ti je že kdaj zgodilo, da si nekako spravila čigumi na roko, no predstavljaj si da ga imaš med prsti in ga lahko oblikuješ." Mi z veseljem razloži. Roki previdno prekrižam na ključnici ter se osredotočim na svoje prste, mrzel občutek se mi začne pretakati po rokah. Roke ločim kot, da bi imela na prstih čigumi in iz njih prileze tanek vodni pramen, a zaradi neprijetnega mrzlega ščemenja dlani na hitro razprem, "Layla, ne!" nisem se mogla odzvati na krik prijateljice, ki me zdaj gleda z obtožujočim pogledom, ker sem jo premočila do kosti, "Nikoli ne izprožaj roke če ne misliš v nekaj ciljati" mi razjasni premočena prijateljica. "oprosti, grem po brisačo in fen?" jo sočutno vprašam, ker mislim da je jezna name a ni krize, ker se zopet smeje. "Eh, ni treba. Jaz sem prenosen fen." Se zasmeje in podrgne svoji dlani drugo ob drugo ter se pogladi po celem telesu, kar debelo sem gledala ko sem videla da postaja vedno bolj suha. Ko poskusim drugič mi uspe oviti krožnike v porcelan in tako oprati celoten stolp, Carina pa vodo segreje da se spremenijo v paro, da se posušijo. "No pa vendar nisva porabili celega dne" se nasmehnem Carini, a ta se ne smeji "Ojoj! Ura je že 14.45! Čez pet minut morava biti v šoli, drugače papa Orion!" prestrašeno reče Carina, hitro stečeva do vrat "vrata so zaklenjena ne moreva ven.", "Pot ve ni samo čez vrata." Se nasmehne Carina in zlomi šipo s komolcem ter plani skozi okno, skomignem in grem za njo. Čez ulico dirjava kot zmešani, Carina spredaj in jaz za njo z lokom v roki. Naenkrat izza hrbta slišim šum in zazdi se mi, da sem videla senco. "Carina mislim, da nama…" švisst! Med naju pristane puščica, v naslednjem trenutku se znajdeva v jedilnici šole.
S Carino se presenečeno spogledava a se ne pritožujeva nad dejstvom, da sva prišli še ravno pravi čas. Ko vstopiva v telovadnico in naju ravnateljica zagleda zavzdihne in razočarano povesi pogled, ko greva mimo nje naju srepo pogleda, jaz se pogledu mrzlemu kot led raje izognem Carina pa jo pogleda v oči in z najbolj sarkastičnim glasom možnim reče "Tudi jaz sem vesela da te vidim Scarlet"

Poleg ravnateljice je v rdeči parki in jeans hlačah stala vitka rdečelaska srednjih let, v naročju je nosila skupek papirjev, ki mi ga poda, da ga razdelim med sošolce "Učenci pozdravljeni, moje ime je Kate Clarg!" vsi smo skušali zadržati smeh ob rdečelaskinim jodlajočim glasom, a le en ravnateljičin pogled je zadostoval da smo utihnili. "Hvala. Od jutri naprej boste obiskovali mnogo predmetov, ki vam bo pomagalo izpopolniti vaše moči in poznavanje našega sveta, tukaj so vaši urniki in seznam interesnih aktivnosti, učbenike pa dvignete pred poukom pri meni v knjižnici." Nasmehne se in pokaže bele zobe izpod težko rdeče šminke. "Tako. To bo vse za danes in upam, da se vidimo jutri." Počakali smo, da se zvonec oglasi, in se razbežali po hodnikih .
Ko sva hodili skozi zastekljen hodnik je Carina cel čas napeto pogledovala skozi okno. V množici se je zunaj prikazal svetlopolt moški s sončnimi očali in težkem zimskem plašču čeprav je bilo poletje,
ko ga je Carina zagledala se je živčno zdrznila in mi z roko sključila hrbet, tudi ona se je pritajila k tlom, "Ali je še vedno tam" previdno pokukam skozi okno "Ja, ampak zaka…" še preden sem jo uspela karkoli vprašati me je že vlekla za roko po hodniku do vrat rastlinjaka. Carina poskusi pritisniti na kljuko a brez uspeha. Še enkrat se razgleda po hodniku ter me postavi na stražo na vogal, pritajim se ob steno kot prej, ona pa se je posvetila ključavnici. Carina si položi prst na usta in seže v žep, iz njega potegne dve tanki železni žički, ki ju vstavi v ključavnico.
Nenadoma zaslišim približujoče se korake "Pohiti!" zašepetam. Carina zamolklo zarenči, ko se z eno izmed igel zbode v prst in živčno brska po ključavnici. Koraki prihajajo bližje in bližje, nenadoma se zasliši olajšujoči klik. S Carino se v trenutku poženeva skozi vrata ter se prilepiva ob zid, ko zagledam silhueto osebe za zamegljenim steklom poskušam zadrževati dih. Pojava postoji pri vratih, nekaj zamomlja ter zapre in zaklene vrata, ko se koraki nekoliko oddaljijo globoko vdihnem, srce mi v prsih divje poskakuje. V rastlinjaku ni bilo loncev v katerih bi rasle rastline, bil je urejen kot vrt in neizmerno soparen, obdajala ga je piramidasta kupola iz zamegljenega stekla, na vrhu pa je bilo okno skozi katerega je prihajala dnevna svetloba.
"Noter sva, kako pa prideva ven?" zašepetam, Carina mi pogled usmeri v strešno okno, ki je bilo le malce priprto. "Kako pa bova prišli gor?", opazujem Carino kako si sname plašč, iz njenega hrbta pa poženejo krila "Tako", tudi jaz se preobrazim ter se namrščim "Imava samo en problem, v bistvu pol problema", slečem pulover in ji pomaham z edinim krilom na zmajski polovici trupa. "Ja, to bi znal biti problem", "Sicer imam svojo grifonko a dvomim, da bi prišla skozi to špranjo.", skremžim se in razmišljam kako bi me še lahko spravili gor, pogled se mi ustavi na prijateljici in obraz se mi prikrade nasmešek, Carina opazi, da gledam vanjo ter se smehljam "Na, a niti pomisli ne na to", "Lahko vsaj poskusiva?" jo proseče pogledam, še preden mi lahko kljubuje, se znova zaslišijo koraki. "Hitro, skoči gor" oklenem se ji okoli ram, in Carina z muko zamahne s krili, z vsakim zamahom zagodrnja od napora in po petih metrih omaga, trdo sva strmoglavile na tla. koraki so se začeli hitreje bližati rastlinjaku. Carina se pobere odločena, da ji bo uspelo in se ponovno začela dvigati, za meter, za dva, za tri… bili sva že čisto blizu okna in skoraj sem se že uspela prijet za rob, ko so se vrata odprla. Zbrala sem vse moči in naju potegnila ven. Carina je od napora legla na steklo in lovila sapo "Ali.. naju… je…videl…?" v prostor pod nama stopi moški se razgleda levo in desno, nekaj zagodrnja v brado in zaloputne vrata za sabo. Carina se nasmehne ter si obriše pot s čela. Prevalim se na bok in se obrnem proti njej. "Kdo je sploh bil to?", ne odgovori mi, samo vstane in zdrsne po steklu navzdol, ko tudi jaz pristanem na tleh se obrne k meni "stari znanec, ki ga ne rada srečujem", prisiljeno se mi nasmehne in se mi postavi z mano v štric.
Preostanek poti do avtobusne postaje je spremljala tišina, na križišču se ustaviva , Carina končno spregovori z mano "Jaz ne grem s tabo na vlak, pri babici sem naročena na kosilo", nadane si kapuco ter mi pomaha, in že izgine za vogalom. Izgleda, da moram sama na vlak, upam da tokrat ne bom zaspala. Ko pridem domov lahko malo preizkusim lok, čakaj?! Lok sem pozabila v šoli! V paniki sploh ne opazim pojave, ki se pojavi za mano. "Hej!" zdrznem se kot, da sem videla duha in se zasukam na petah proti glasu, ki me ogovarja. "Ali iščeš to?" pred mano stoji visok, vitek fant z sinje modrimi očmi ter z lasmi belimi kot sneg "Videl sem te, da si ga spustila na hodniku, ko sta s prijateljico šli nekam.", reče in mi v roke pomoli lok "Ja.., hvala. Oh, Kako sem nerodna, da sem ga tam pustila." Nasmehnem se mu a v glavi paničarim. Kaj če naju je videl?! Kaj , če je povedal Crowovi?! Zakaj me spreletava srh ob tem tipu?! Zresni se Layla! Samo pograbi lok in pojdi na vlak! Ko se končno spet zdramim, se mu v eni sapi zahvalim "Še enkrat hvala, mudi se mi na vlak, adijo!", "Lahko te spremim, če hočeš?", brez da bi čakal na moj odgovor me že prime pod roko in se z mano odpravi proti vlaku.
 

Odgovori:

Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
WAWWW FULLLLLLLLLL DOLGO KUL ČE SE DA SPREMLJAM!!!!!!!!!!!!!!!!!!
1
 
Vesela sem da uživaš v branju, sveže pečen del prihaja kmalu!
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
omg! tole več ni "realno"!!!! vav! sem prebrala nekaj, a sem se najprej določila, da ti napišeš komentar! da se zavedaš, da si TOP pisateljica! bi še nakladala a se mi mudi brat naprej:grinning::blush::wink:
0
 
P.S. to sem jaz (Book star) napisala
 
o hvala sem vesela da ti je všeč, deseti del prihaja v kratkem
 
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Omb. Odlično fantastično:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
0
 

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Pisalnica

#sedmošolka

Najboljši BFF

Ogledov: 14 Odgovorov: 0
 
0
Sonček

ME&ARES 8. del

Ogledov: 19 Odgovorov: 2
 
2
Jerca
 
2
PIKAAAA!

Pikino življenje! 1. del

Ogledov: 33 Odgovorov: 3
 
7
wonder girl🍒

Sem to jaz 😮😯

Ogledov: 45 Odgovorov: 2
 
4
Power Girl

Nič drugega kot LARA 3. del

Ogledov: 41 Odgovorov: 3
 
11
Power Girl

Nič drugega kot LARA 2. del

Ogledov: 59 Odgovorov: 4
 
12
Violinka

Jaz, čarovnica

Ogledov: 61 Odgovorov: 2
 
10
Sus potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

Srednje sole

hu a bi mi lahko prosim kdo povedal ce je gimnazija bezigrad lgbtq+ prijazna?
pa ce poznate kaksno lgbtq+ prijazno srednjo jo prosim napisite v odgovore.
ful hvala ce boste
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Katera naslovnica Pila vam je bolj všeč?
Takšne, kot so bile prejšnje šolsko leto.
(139)
Letošnja!
(113)
Ne opazim razlike.
(66)

POIŠČI PILOVCA/KO

Oglas

Zadnji odgovori

Ilovecandy je odgovoril/a na
Cookiesssss!!! Kako si?
 

Aurora je odgovoril/a na
Lepo!
 

Aurora je odgovoril/a na
To je POPOLNO!
 

Dancing queen (neregistrirana) je odgovoril/a na
Ooo ne morem verjet na drugem mestu sem :smiley::smiley::smiley::smiley:🥳🥳🥳🥳🥳🥳 Kul ...
 

Dancing queeN je odgovoril/a na
39
 

Pomaranča1 je odgovoril/a na
:sparkling_heart:
 

Dancing queen je odgovoril/a na
:smiley: al pa :blush:
 

Dancing queen je odgovoril/a na
95 56 Ce sta dve števili te dve
 

Dancing queen je odgovoril/a na
Ja naredi drugi del!
 

wonder girl🍒 je odgovoril/a na
lepo
 

Horse girl je odgovoril/a na
Doggylover je osvojila 2. mesto!
 

wonder girl🍒 je odgovoril/a na
moja mami naročuje pač sej je ok ampak kar ...
 

Music Girl je odgovoril/a na
Jaz sem že naročala tam 1 slime, copatke, ...
 

GinnyCat je odgovoril/a na
Hej! WOW! Super del, se že veselim prihodnjih ...
 

Ocean je odgovoril/a na
Lepo!