SmetišnicaPROBLEM
0
hi,pač jaz imam problem. Mojo babi smo poklical in je rekla da je šel dedo na jemanje krvi. in potem je rekla da so ga odpeljal z rešilcem v ljubljano. Pač nihče neve zakaj. In mene je zdej fuuul strah. Ker se ničem vrnit iz morja in ugotovit da sem izgubila dedka. Pač mene je strah da je kej narobe.Sej je možno da ni nič posebno hudega sam mene ful skrbi.:sweat::cry::disappointed_relieved:a se je vam tut gdaj to zgodil?:disappointed_relieved:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Glej, pri tem primeru ne moremo spremenit ničesar, ja meni se je to že zgodilo samo ne tako, mojega dedinja so že večkrat z resilcem odpeljali v bolnico ampak vejami vedno je bilo vse O.K. in vejami, da bo s tvojim dedkom vse super, tam bojo zelo lepo poskrbeli zanj:heart::yellow_heart::yellow_heart::yellow_heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:Samo upaj na najbolje, tudi jaz držim pesti za tvojega dedka.
Rada te imam tvoja Caro, ki upa da bo vse v redu. :heart::heart::sparkles::sparkles:
Rada te imam tvoja Caro, ki upa da bo vse v redu. :heart::heart::sparkles::sparkles:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
moj dedek se pogosto poskuduje in so ga veckrat peljali z resilcem kam. sicer pa si je nazadnje zlomil rebra ampak sem vedela da se zdravniki trudijo najboljse po svojih moceh. ce jim ne uspe jim ne uspe, vedi pa da bodo vse poskusili da koga resijo ce umira. lej ne se sekirat zaradi dedka na pocitnicah, ker najverjetneje ne bo nic kaj narobe. js sm tudi ze veliko koga izgubila (da so preminili) in sem vse vsakic znova naucila da se je ok jokat in vse ampak ne prevec. tisti ki so umrli 100% ne zelijo da se kdo joka za njimi zelo dolgo in je zarad njih zalosten. vzemi zivljenje na izi in bo vse ok. upam da bo dedek vredu :two_hearts:
1
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!
