Ikona Ikona Ikona Ikona
pepca oblacek

značka Svetovalnica: Moje prijateljstvo z depresijo

Moje prijateljstvo z depresijo

85
MOJE PRIJATELJSTVO Z DEPRESIJO

Sem Nika in sem učenka 8. razreda osnovne šole. Dopolnila sem komaj 14.let. Želim, da čim več ljudi izve za mojo zgodbo. Pa ne zato, ker bi iskala pozornost ampak, ker bi lahko s tem morda nekomu pomagala. Z vami želim deliti mojo bolezen. Depresija, ljudi z svojim zapisom želim opozoriti predvsem na to, kaj sploh je depresija. Depresija te lahko tako posrka vase, da v nekem trenutku postane tvoja najboljša prijateljica.
Prve koreninice Depresije so začele poganjati že v letu 2019. No če sem bolj natančna je to bilo v petek 13. septembra okoli dveh popoldne. Takrat mi je umrla babica, ki je bila moja največja zaveznica. Ko sem izvedela za to grozno novico sem cel dan, pa tudi še nekaj dni zatem samo jokala. Imela sem občutek, da sem jaz kriva za to, da je ni več med nami. Občutek, da je umrla zaradi mene, ker sem ji povzročala samo skrbi in težave. Občutek, da jo obremenjujem s stvarmi, s katerimi je ne bi smela nikoli. Babica je bila moja največja in tudi edina zaveznica. In ja, priznam, imela sem jo celo nekoliko raje kot starše. Včasih, ko mi je bilo težko sem se z glavo naslonila na njeno ramo. V tistem trenutku sem imela občutek varnosti, sprejetosti in podpore. Imela sem občutek, da vsaj nekam spadam, da me ima nekdo resnično rad. Ko pa sem tisti petek izvedela, da je babica umrla, se od tistega dne pa do ponedeljka iz postelje niti premaknila nisem. Nisem imela moči. Cele dneve sem samo spala. Ves čas sem preživela na telefonu. Pogosto pa sem si zvečer nastavila glasbo, ki me je spominjala na babico, da sem se lahko v miru zjokala. Torej od babičine smrti mineva že drugo leto ampak, še vedno me spremlja občutek krivde. Krivde za babičino smrt, da je umrla samo zaradi mene. Potem se je recimo da nekje do marca 2020 to umirilo. Marca 2020 pa je Depresija začela spet sejati svoja semena. Začela je iskati načine kako me bo ovila v njeno senco. Sprva sem se borila proti temu, a je bila zame premočna. Dosegla je točno to, kar je želela. V bolezen potisniti še eno najstnico. V šolskem okolju sem bolezen odrivala, saj sem bila prepričana, da z mano ni nič narobe. Bolezni nisem dajala večjega pomena, ker sem se v šoli zaklepetala s sošolkami. Ko pa so se šole 13.marca zaprle, je depresija začela dobivati moč. Kmalu je tudi zmagala v mojem boju. Izgubljala sem motivacijo, postajala sem vse pogosteje omotična, velikokrat sem imela hude vrtoglavice, ki so včasih trajale tudi po več dni skupaj. Včasih sem imela občutek, da bom izgubila zavest. Ko sem kam šla, če sem sploh kam, sem se do tja dobesedno primajala. Nisem bila zmožna opravljati šolskih obveznosti, zaradi česar sem si nakopala kar nekaj težav. Tudi učni uspeh mi je padel za več kot polovico. Če sem še pred nekaj tedni bila nekje med 4-5 so zdaj začele padati dvojke, pa tudi kakšna negativna je bila vmes. Najbolj pa me je morilo pomanjkanje socializacije. Te že v času odprtih šol nisem imela ravno veliko. Zdaj pa so mi odvzeli še tisto, ki sem jo imela. Seveda nisem vedela, da sem bolana. Pravzaprav je Depresija postajala moja najboljša prijateljica. Poleti se je moje stanje nekoliko izboljšalo. Vendar pa moja bolezen ni bila zadovoljna s tem. Želela doseči še več. Zato se je odločila, da me bo spet zavila v svojo senco. Jaz pa sem bila že tako šibka, da ji je to zlahka uspelo. V začetku avgusta mi je dala še eno preizkušnjo. Tokrat so to bile samomorilne misli. Želela sem čimprej končati svoje trpljenje. To zame ni bil način življenja. Želela sem ga končati. Najprej sem samo razmišljala o smrti. O tem, da bi bilo bolje, če se sploh ne bi rodila. Zatrjevala sem si, da ne spadam na ta svet, da si življenja ne zaslužim. Svojo bolezen sem skrivala pred drugimi, saj se svoje bolezni in tega, da me je pripeljala do življenjske ogroženosti nisem zavedala. V moji glavi je bilo z mano vse v redu. Pod nobenim pogojem pa ni prišlo v poštev, da sem morda res bolna. Še najmanj pa sem želela slišati o tem, da to kar delam ni v redu. Poslušala sem glas Depresije, ki mi je govoril, kaj naj počnem. Odmev Depresije sem slišala v vsaki stvari. S tem ko sem jo ubogala, pa sem ji dajala vedeti, da je ona moja vodja in ne obratno. Ko smo se junija vrnili v šolo se je stanje spet nekoliko izboljšalo. Pridobila sem vsaj malo socializacije, ki mi je tako manjkala. Do konca šolskega leta je potem nekako šlo. Tudi počitnice so bile zame nekoliko mirnejše. Imela sem nekaj ljudi okoli sebe, za katere sem vedela, da me ne bodo obsojali.A Depresija s tem še vedno ni bila zadovoljna. Želela je iti še dlje. Samomorilne misli so postajale vedno bolj intenzivne. Vedno bolj so pritiskale name. V boju pa je Depresija zmagala 13.decembra 2020. Tokrat že drugič. Začela sem iskati načine, kako si najlažje vzeti življenje. Spremljala sem zgodbe ljudi, ki so želeli narediti samomor, ali pa jim ni uspelo. Sprva je to bilo le iz zanimanja, ker sem ljudi želela opozoriti na to. Potem pa sem s tem postala obsedena. Ker sem ves dan razmišljala o samomoru, sem močno zmanjšala tudi obroke. Pojedla sem le pol banane ali jabolko. Ko sem enkrat šla na sprehod sem se ustavila pri reki. Kar pol ure sem zrla v njo in si predstavljala kako bi bilo, če bi se vrgla vanjo. Ne zdržim več, preveč je vsega, ne morem več. Z eno nogo sem že stala na ograji. Pa sem se obrnila in odšla. Ni mi uspelo, ničesar ne zmorem, strah me je. Nikamor ne spadam oz.ja spadam, v grob. Razredničarki sem nekaj trenutkov zatem poslala mail, z mojim namenom. Vendar sem ga takoj zbrisala, ker sem se zbala, da bi kdorkoli izvedel za to kako trpim. Že naslednji dan sem pristala na pediatrični kliniki v Mariboru. In to na psihiatričnem oddelku. Svojo bolezen sem skrivala, ker sem bila mnenja, da bodo ljudje mislili da se mi je strgalo. Moja obsedenost pa se je samo še bolj večala. Obsedenost s tem, da življenje ni zame, da si tega ne zaslužim. Ne zaslužim si živeti.

Depresija je takrat bila moja najboljša prijateljica, ker mi je dala občutek varnosti, čeprav me je pripeljala do življenjske nevarnosti. Hkrati pa mi je pomagala doseći to, kar sem si želela. Ali pa me je samo ona prepričala, da si to želim.


Sprva nisem iskala pomoči, ker sem se bala odziva okolice. Poleg tega pa je depresija bila moja najboljša prijateljica. In nje sem se trdno oklepala. Zraven pa so me starši prepričali, da sem si za depresijo kriva sama. Kar pa seveda ni res. Žal je depresija in posledično njeno zdravljenje še vedno tabu tema. Prav tako pa je prisotnih še vedno preveč mitov o depresiji in zdravljenju na psihiatričnem oddelku.

Hospitalizacija je začrtala še eno prelomnico v mojem življenju. V bolnišnici sem v prvih dneh imela kar nekaj pogovorov z raznimi zdravniki in psihologi. Kjer pa od mene niso dobili nikakršnega sodelovanja. V moji glavi sem se odločila, da ne bom sodelovala. S tem pa sem bolj kot ne želela izraziti svojo trmo oz. nestrinjanje z odločitvijo zdravnice. Ko sem prvič stopila na oddelek me je kar zmrazilo. Čutila sem nekakšno neprijetno vzdušje. Obdajal me je občutek groze, žalosti, zaprtosti. Prve dni zdravljenja sem se počutila kot v zaporu. Stalen nadzor medicinskih sester in zdravnikov. Najbolj pa me je bolelo to, da so nam vzeli vse ostre predmete, da si ne bi česa naredili. Želela sem čutiti svojo bolečino v fizičnem načinu. Prvih nekaj dni tudi nisem imela apetita. Včasih nisem želela niti priti k obrokom, dokler me medicinske sestre niso »prisilile«, da nekaj dam vase. Prav v bolnici pa sem videla priložnost, da bi lahko z omejevanjem ali opuščanjem obrokov shujšala. Najbolj sem bila ljubosumna na anoreksične bolnike. Ampak moji načrti se niso izšli. Anoreksičnim bolnikom sem najbolj zavidala njihovo suhost. Pa čeprav so bili shirani. Še vedno sem jim zavidala. Pogled sem napenjala tudi v telesa rakavih bolnikov. Niso rabili telovadbe pa so vseeno izgubili kar nekaj kilogramov. Včasih sem si potiho nekje v sebi želela, da bi zbolela za rakom. Tako bi vsaj vedela, da se približujem večnemu počitku. V glavi se mi je še vedno vrtel stavek, da sem si depresijo izbrala sama. To je odmevalo kak prvi teden, ko sem bila v bolnišnici. Potem pa me je moja zdravnica vprašala: Se rakavi bolniki sami odločijo, da bodo zboleli za rakom? Odkimala sem, saj mi je že zdavnaj jasno, da si ne moreš izbrati bolezni. Sploh pa tudi če bi si lahko – zakaj bi se kdo odločil, da bo bolan? Takrat sem se počasi začela odpirati in zdravnici zaupala vse svoje tegobe in težave. Kmalu zatem sem dobila tudi to moč, da sem ji lahko zaupala tudi vse glede moje samomorilnosti. Tekom zdravljenja pa sem se dokopala tudi do razloga, zakaj sem začela tako negativno razmišljati. Vsakoletno norčevanje in zbadanje s strani sošolcev pa tudi večjega dela šole. Vse to sem kar osem let držala v sebi in vsa negativna občutja tlačila med »nepomembne« stvari. V času mojega enomesečnega življenja v bolnišnici sem ugotovila, da se premalo cenim. Tudi, ko sem od drugih slišala kaj pozitivnega o sebi sem to zanikala. Moja samozavest je takrat bila globoko pod ničlo. Rabila sem neko »vrvico,« ki bi me potegnila iz te globine. No, v resnici sem to vrvico ves čas imela, le da je moje razmišljanje bilo tako zasidrano v temo. Te vrvice nisem mogla videti, kaj šele, da bi se je oprijela. Zdravnica je bila tudi prva, ki je izvedela, da sem imela že popolnoma izdelan načrt za samomor. List na katerem sem ga imela zapisanega pa sem zelo dobro skrivala. Zdelo se mi je, da je samomor edini način. Edina rešitev za pobeg stran od vseh preizkušenj. Danes pa sem za vse te preizkušnje, za vso bolečino izjemno hvaležna. Za vse prejokane in neprespane noči, saj sem cele noči jokala in zmočila celo posteljo. Včasih sem dobila željo po samopoškodovanju. Zadnje dni se odpusta iz bolnišnice sploh nisem veselila, ker je bila zame bolnišnica kot nek drugi dom. Če bi lahko bi gotovo tam tudi ostala. Bolnica je bil edini kraj kjer sem se po babičini smrti počutila resnično varno in sprejeto. Po tem je nekje do konca marca bilo vse v redu. Novica za aprilski lockdown pa me je stisnila v totalno depresijo. Šlo je celo do te mere, da sem vzela kar šest tablet antidepresiva, ki sem ga drugače jemala zjutraj. Še danes vem točen datum in uro. Bil je 28.3.2021, 18.45. Čez dobro uro sem pristala v murskosoboški bolnišnici na pediatričnem oddelku. Jaz ki ležim na bolniški postelji ob meni pa monitor in infuzija. Takrat na bolniški postelji sem se vprašala: Nika, si si to želela, zakaj si naredila tako veliko napako? Sama veš, kaj sledi, psihiatrični oddelek v Mariboru ali Ljubljani. Na zdajšnjo mojo srečo nisem ostala v Mariboru ali Ljubljani. 17. 4 je še en datum, ki se bo za vedno zatisnil v mojem srcu. Le da imam do njega nekoliko grenak občutek. Čistilna akcija, vse čisto OK dokler se ne približamo nadvozu. Moja kritična točka. Pomislim kako bi bilo, če bi se vrgla z nadvoza. Tako ali drugače ne bo nikomur mar zame. Na srečo tega nisem naredila. Proti koncu se bliža še eno šolsko leto. Sreda 26.5.2021 petnajst minut do polnoči je. Zgrabi me klic depresije, ki mi govori, da si zaslužim fizično bolečino. Odrivam jo, vendar je zame samo premočna. Vzamem nož s katerim drugače režem sadje za morskega prašička. Nekajkrat močno pritisnem v kožo desne roke. Zatem po ureznini še večkrat potegnem. Želim čutiti vso mojo psihično, notranjo bolečino. Želim čutiti vse težave in nadloge. Želim priti do krvi. Takrat pa se ustavim in si potiho rečem. Nika zdaj pa stop, to nisi ti, poslušaj sebe in ne depresije.

Ko se mi dandanes pojavi želja po samopoškodovanju ali samomorilnosti se spomnim na stavek, ki sem ga slišala pred nekaj časa:

ČE TI NE BOŠ UBILA SVOJE DEPRESIJE BO TVOJA DEPRESIJA TEBE

Nika, 11 mesecev z depresijo
 

Odgovori:

Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Veseli me, da si zbrala pogum, da si vse to dala ven iz sebe. Jaz te čisto razumem sama sem tudi depresivna, čeprav ne do take mere, kot ti. Zdaj gre že počasi na bolje, depresija pa se je začela oktobra, ko smo šli v drugi val korone in je bil spet lockdown, potem pa sva se še s fantom razšla in je prišla za mano še smrt psičke, ki sem jo imela zelo rada. Srečno! Vem da lahko premagaš depresijo, in zanjo vsekakor nisi kriva ti. Lahko zmagamo! Kmalu bo konec korone in vse bo lažje. In še nekaj: meni si zelo pomagala. Hvala!
lp, Kattie
19
 
Hejla,
Sem vesela, da sem lahko vsaj nekomu pomagala s svojim zapisom.
Lp Nika
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw, hvala da si delila to zgodbo z nami, Nika. Res me je ganila. Ta zgodba bi dala ljudem nekaj vedeti. Mislim da preveč ljudi misli da je depresija neko obdobje ko si malo več žalostnem. pa se tako motimo. Ne zavedamo se kako smrtonosna je Depresija. Ne zavedamo se, koliko ljudi se je ubilo zaradi Depresije. To je huda bolezen in ne samo obdobje ko si malo bolj žalosten. Upam da ti je šlo na bolje oz. da ti gre na bolje, Nika. Še nekrat hvala da si povedala to zgodbo. Res te cenim.
Wonder Woman
6
 
In prav imaš. Vsak si zasluži živeti :))
 
Hejla.
HVALA. Res sem vesela, da obstaja še nekdo, ki zelo dobro razume kaj je depresija. Vseeno pa imam še vedno kakšne padce, a zdaj se zavedam da so tudi padci del zdravljenja.
Lepo bodi in uživaj v poletju. FSM, Nika
 
Cab odlično si to napisala
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej, res sem vesela da si to napisala veliko pilovk in pilovcev se spopada s depresijo. Tudi jaz se, ampak ne do take mire. Nekako se samo počutim nič vredno, moja starša sta se ločila. Ampak ta ločutev ni bila normalna povna upitja in celo fizičnega nasilja. Bojim se da bo. postala tako kot moja teta vsa depresivna.
Edini dve ki jima lahko zaupam sta moja mama in BFF, pa naptimer moja mucka in pa seveda pil, kjer se vedno lahko izpovem pod uzdevkom.
Čestitam ti da si jo tudi premagala.....in upam da bojo v prihodnosti to bezen obravnavali druugače.
Jaz si najbrž nebi upala povedati v šoli, ke jim ne zaupam.
No kaorkoli O D L I Č N O.
3
 
Duh
Hvala. Glede ločitve staršev pa ti predlagam, da vse svoje občutke in doživljanja zaupaš odrasli osebi, ki ji 100% lahko zaupaš.
Omenila si, da se počutiš ničvredno. Verjemi tudi jaz sem imela taka obdobja. Nato pa sem začela razmišljati drugače. Začela sem se osredotočati na stvari ki jih cenim pri sebi. Ugotovila sem da se zelo premalo cenim. Prišla sem do spoznanja da si zaslužim Živeti.
Lp in FSM, Nika
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej,
To si res lepo napisala in zelo mi je žal zate, ker si toliko prestala. Sama res nisem v depresiji vendar sem pomagala moji prejšnji sošolki, ki se je spopadala z depresijo. Na srečo jo je premagala in tako, jo boš tudi ti.

LP,
BEGO :heart::bird:
4
 
Hvala. Sem vesela, da si pripravljena pomagati.
FSM, Nika
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Oj,
ful lepo, da si to napisala in želiš drugim pomagat.:heart:
Na PILovi strani sem našla, kar nekaj ljudi, ki so se mi zdeli globoko v depresiji.
Mogoče bojo to videli in se je bojo počasi, res počasi znebili.
Upam, da boš tudi ti nekega dne dobila drugo najboljšo prijateljico!
Annie #1
:heart::heart::heart:
3
 
Hvala. Tudi jaz upam, da res
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Lepo si napisala:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:In res te razumem, veš jaz imam anoreksijo že 4to leto, ampak mislim da sem na koncu. Jaz sem s tem začela pri 9tih letih, in večkrat sem bila tako suha da bi me morali dati v bolnico, ampak me niso, ker so me ili, da sem premajhna(se zdaj ne vem kaj sem se šla pri devetih letih to) no, na začetku, ko sem se vlekla v to, je bilo težko (jedla sem samo vecerjo) ponoči sem bila lačna, vse mi je šlo na živce. A sčasoma sem se navadila in lakota me ni več mučila. Ampak vs se je začelo šele na počitnicah, ko smo bili z družino skupaj 2 tedna in nisem hotela jesti takrat so me peljali k zdravniku in moje življenje se je obrnilo na glavo ((nihče si ni mislil da bo 9 letna Punčka zapadla v to) ampak to sem jaz ta čudaki ja sveta) ZACETEK: na šoli smo imeli nek krožek plesa no jaz sem bila tam (A razred) in neke punce (B razred), ki so me sovražile, one so bile take suhe in govorile so mi, da sem čudna in grda... To me je res prizadelo... Imeli smo problematični razred, jaz in moja BFF sva bili najbolj ugledni ucenki, potem je bila neka (dajmo ji ime ana) Ana in učiteljica, ki je zaradi tega moj sovražnik! (naštete so glavne osebe) pač tista Ana je bla tko ful problematična in nesramna itd. In ta ucitlca je mene in bff silila da se igrava z njo... In pol če se nisva igrale je po pouku prišla, do mene in bff in naju natulila, zakaj se nisva igrale pa kaj se greva:cry::confounded::weary::tired_face: in to me je tko zlomil, ker pač tista ucitlca naju je mela skos na PIKIIIIII!!! In men je bilo tko bad it v šolo, in zdej ka vidm to ucitlco, ka me pozdravi pa se tko smeje, se kr stresem, pač js ji nikool ne odzdravim, ker mam tako zamero do nje prov gabi se mi, ker me je tisto res bolelo, ko naju je silila v to. Tista Ana je tko na listek napisala : "sovražim te ti drek ogabn!" pa se podpisala z mojim imenom in tko pol to dala moji bff pod klop, pa na tablo je pisala, da sem jaz v mojo sošolko, tko never nama ni dala miru!!! HVALA, DA STE PREBRALI
LYSM
4
 
Hug me:/
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
waw, nimam besed, a vseeno so se nekatere zelo čustvene našle,
žal mi je zate, da si toliko prestala, :cry:ko sem brala zgodbo sem se večkrat spomnila na svoje občutke:sweat:, res ti hvala za to zgodbo :heart:
3
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Živjo, res si zelo lepo napisala! Super, da si dala vse to ven in nam povedala za svoje težave z depresijo. Verjamem, da si pomagala ogromno Pilovkam in Pilovcem. Že večkrat sem si prebrala tole zgodbo in vsakič sem postala žalostna, glede na to, kaj vse si prestala!

Še enkrat ti hvala za zgodbo in upam, da bo tvoje življenje še naprej "rožnato"!

Lysm,
Plezalka:)
4
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo lepa a tudi grozna zgodba. Res je, da so lahko tudi duševne bolezni zelo nevarne. Vsakič, ko preberem kakšno takšno zgodbo sem samo ojoj.
lp p99
5
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojla sweetheart!
Jaz imam tudi depresijo, ampak je v zelo mali dozi sedaj. Je pa blazno m očno pritiskala v petem razredu. Eno majhno napak razumevanje in boom depresijo me je pozdravila in se z mano vsedla na sedež v avto, ki me je peljal. Hotela je v sovozniški ampak sem jo dala v prtljažnik. Vedela sem, kaj mi bo naredila in glede na to da je moj selfesteem kar hudo based na temu, koliko ljubezni premorem je bil zame čas, da sem se odprla mami, začela jezikati mojim sovražnikom in poniževalcem v razredu nazaj in poiskati pogovore s prijateljicami izven šole. Začela sem poslušati Why don't we, ki so me spravili čez to halfway in zaradi njih nisem več imela vsak dan meltdowna. Potem pa sem nekaj naredila in mi je mami vzela glasbo. In takrat ni bila samo depresija, ki mi je ponudila roko ampak me je pobožala tudi aneksioznost in me potegnila v objem. Sama imam relativno velik strah pred poškodovanjem svojih rok z ostrimi predmeti, ker ko sem bila majhna sem blazno sovražila, ko sem imela praske in modrice po telesu, ker sem padala, ali pa ko sem plesala. Obdržalo se je hkrati pa še nikoli nisem dala krvi iz pregiba v komolcu. Fight me, strah me je ko hudiča. Skratka, namesto, da bi se rezala pa sem začela sama sojo glavo skupaj stiskati in tepsti kot da bi lahko aneksioznost ven spravila. Ampak ni šlo tako lahko. Takrat sem mami dala histerično razlago o tem, da 'jaz to glasbo rabim in da je zmešana da mi jo je vzela'. No in takrat sem brala na Wattpadu v angleščini, ker je bilo več fanficov in sem se hotela privadit angleščine preden sem šla dejanske knjige brat. In bi si mislili, moja mami je meni na Kindlu kupila celo serijo knjig, ki je še vedno ena mojih najljubših in sta bili samo dve prevedeni. In takrat sem aneksioznosti/utesnjenosti pokazala jezik. To je tudi zgodba kako sem se zaljubila v knjige in premagala težave z escapismom. Depresija se je umirila in me zdaj samo za roko drži ampak ne vleče, ker ve, da jo bom drugače prestrelila z mojim 'ultra kul mcshizzle lasarskim pogledom' (kdo prepozna reference na Leota Valdeza?:smirk:) Skratka potem se mi je prijateljica, ki je ta nesporazum razširila opravičila in zdaj smo varni.
Sorry, ampak res sem mogla nekje ramblat.

~Z ljubeznijo in upom, da zapreš in odpošlješ svojo depresijo v škatli, Raven
6
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vem kaj je depresija in lepo da si dala vse to ven iz sebe ko sem brala tvojo objavo se mi je zdelo kot da te zares razumem ker včasih doživljam enake stvari in vem da boš tudi ti premagla to depresijo
SREČNO!!!!
6
 
Hvala!
 
še kdaj
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
tudi nekaj mojih sosolk se spopada z depresijo (na sreco nisem med njimi. vsaj mislim). predlagala jim bom, naj si preberejo to objavo. res me je ganila. upam, da ti gre na bolje. se mi pa zdi, da ljudem, ki jim je najboljsa prijateljica prav tale bolezen, res ni lahko v zivljenju. hvala ti, da si delila svojo zgodbo z nami. mislim, da bo pomagala veliko ljudem. pa nekaj te se moram pohvaliti. odlicno pises spise in imas res zelo dober besedni zaklad. ko sem zacela brati zgodbo, se me je tako dotaknila, da sem kar zajokala. proti koncu pa je postalo tako napeto, da sem si dobesedno skoraj vse nohte pogrizla. pa se eno vprasanje imam. depresija. kako jo lahko resno zaznas? kaksni so prvi znaki? mogoce se je pojavila tudi pri meni.
4
 
hvala, da si svojo zgodbo delila z nami
Hejla
Najprej hvala, ker si prebrala mojo zgodbo. Tvoja pohvala me je res ganila :)
Glede depresije pa je od človeka do človeka zelo različno. Jaz sem najprej potrebovala kar nekaj časa, da sem si depresijo sploh priznala. Ja, svojo bolezen sem zanikala, ker sem bila prepričana, da je z mano vse v redu. Šele čez nekaj tednov sem ugotovila kako zelo sem dejansko bolna.
Pri meni je bilo nekako takole:
- izguba apetita
- neprestana utrujenost
- izguba energije
- globoka žalost, brezup
- pesimizem

Pri drugih depresijo najpogosteje (jaz) zaznam, ko se mi človek začne odtujevati, se zapira vase, zelo pogosto ni pripravljen za pogovor, ne zmore vzpostaviti očesnega stika, včasih se pojavi tudi zadrževanje joka. Ko si s tako osebo ji dovoli, da se zjoka. Najverjetneje je stisko predolgo zadrževala v sebi. Takrat je dovolj že samo objem...
Pri hujših oblikah pa lahko tudi govorjenje o smrti, poslavljanje, pisanje pisem družini...
Če misliš, da se je pojavila tudi pri tebi, ti priporočam, da se pogovoriš s svojimi starši ali zdravnico.
Lepo bodi!
 

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Prepričaj se, da na spletu ne objavljaš svojih osebnih podatkov in ne žališ drugih uporabnikov.

Svetovalnica


normal girl with a normal life
Objava:

navadni problemcki

Ogledov: 17 Odgovorov: 0
 
0
Skrincaaa
Objava:

Tisti dnevi v tednu🩸🩸🩸

Ogledov: 30 Odgovorov: 1
 
0
Help
Objava:

Menstruacija v šoli

Ogledov: 68 Odgovorov: 5
 
0
guineapig121
Objava:

Morski prašiček 2

Ogledov: 31 Odgovorov: 1
 
1
Zmedeno dekle
Objava:

DOMAČE BRANJE- OBNOVA

Ogledov: 70 Odgovorov: 4
 
1
wanttobeasinger
Objava:

dihanje

Ogledov: 54 Odgovorov: 4
 
0
želvica2
Objava:

cankarjev dom, huda bolečina v stopalu

Ogledov: 61 Odgovorov: 3
 
0
Objava:

ah ta ljubezen

Ogledov: 69 Odgovorov: 3
 
0
............ potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

Hujšanje ...?

Ojla!
Mene zanima če ima kdo idejo za vaje da na nekaterih delih shujšam. To so like kolena, stegna, trebuh, obstrani nad pasom in malo spodaj pri hrbtu. Ne vem katere vaje naj delam ker se mi res zelo malo pozna. Ali ima še kdo idejo za prehrano kako naj imam ker me tudi teža moti. Težka sem več kot 47, vse moje sošolke pa so okoli 40 ....
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Kako ti je všeč rubrika Glasba?
Zelo.
(251)
Mi je všeč, vendar se vsebine malo ponavljajo
(143)
Srednje.
(119)
Ni mi všeč.
(66)
Na sploh me glasba ne zanima preveč.
(45)

POIŠČI PILOVCA/KO

Pogosta vprašanja

Iščeš odgovore na vprašanja, kot so "Kako se naročim na revijo Pil?", "Kako se registrirati?", Kakšna so pravila obnašanja na Pilovi spletni strani?" in "Kam vnesem naročniško številko?" Klikni na spodnji gumb in najdi odgovore!

Aktualne objave

1
ulala2342
2
 
2
nemorem zdaj , probaj čez 10minut vec
2
 
3
guineapig121
2
 
4
TXTJAŠ 🎀
2
 
6
Zapleteno je
2
 
7
Emika﷼฿
2
 
8
BTS Army💜
4
 
9
depresed
2
 
10
DoraFlora
2
 

Oglas

Zadnji odgovori v Svetovalnici

ce se ti to slucajno nardi pros kako sosolko ...
 
ce se ti to slucajno nardi pros kako sosolko ...
 
Hej to je čisto normalo!! Pač v prvih par ...
 
Hojla, sicer so ti že prej ful dobr odgovorile, ...
 
Mogoče lahko vprašaš šolskega zdravnika/zdravnico
 
Hoj, zdaj samo probaj enkrat napisat kar ...
 
nekaj dni pred menstro si dam vložek al pa ...
 
ubistvu je ravno to problem, pesmi je naslov ...
 
1. fulll kjut da ti je nardil zapestnco 2. ...
 
js si ponavadi par dni pred datumom ki naj ...
 
some one from there
mene tud zanima
 
someone from there
Mene je en prasu in sem rekla ja, čez en ...
 
someone from there
Lucija Rejc, Ocean Igor Karlovšek, zbirka ...
 
Živijo, predlagam da to vprašaš vzreditelje ...
 
ulala2342
Hvala vsem!!:):grinning: