Zgodba o prijateljstvu
Zaprem vhodna vrata.
Sezujem si čevlje. Zdi se mi, kot da smrdijo.
Stečem po stopnicah. Moje pete tolčejo ob tla, njihov zvok se odbija po naši hiši.
Nekoliko zadihana pridrvim v sobo. Kot da je bila pot tako dolga.
V sebi čutim neko nevčakanje. Neko pričakovanje.
Zdi se mi, da se po obisku psihologinje počutim nekoliko lažje.
Kot da bi mi nekdo iz hrbta odstranil vsaj en kamenček od tistih stotih, ki sem jih nosila s sabo.
Ni veliko, ampak vsaj nekaj.
Usedem se na stol. Globoko uzdihnem in zavonjam zrak svoje sobe. Nekoliko zadušljiv.
Vrata se nato sunkovito odprejo. Mami.
Brez kakršnjegakoli opozarila se prikaže v sobo. Zdaj sem na to že nekako navajena.
»Hej, Sofi! Prinesla sem ti čaj in krof,« reče z lepim, skoraj da zaigranim glasom.
Zdi se mi, kot da je polna pričakovanj.
Ampak jaz bom njena pričakovanja le scvrla in jih poteptala. Kot nejno življenje. Vse sem ji uničila. VSE
Le strmim vanjo.
Pladenj položi na mizo in se vsede na posteljo.
Pogleda me njena rdeča šminka je rahlo razmazana in njen utrujen pogled strmi vame.
»Kako je bilo danes?« reče prijazno, a odločno.
Kaj naj ji rečem?
Da sem skoraj omedlela, ker me je psihologinja vprašala, kaj čutim?
Da sem se bala navadnega kulija, ker bi lahko po nesreči napisala besedo bruhanje?
Ali da sem imela občutek, kot da sem za trenutek obstajala brez strahu, in da me to hkrati prestraši še bolj?
Ne rečem nič.
Pogledam čaj. Vroča para mi polzi po obrazu. Na obrazu začutim vlago.
Vonj krofa mi je nekoč bil všeč. Čeprav se tega »nekoč« milo spominjam. Zdaj me samo spomni, zakaj ga ne morem pojesti in da nisem normalna.
Mami vzdihne.
»Veš, Sofi, ne rabiš mi vsega razlagat. Samo hočem, da veš, da sem tukaj. Vedno.«
Pokimam.
Ampak vem, da tega ne razume. Nihče ne razume.
Vsaj za zdaj ne.
Mami ustane postelja rahlo zaškripa.
» Če me boš potrebovala sem v kuhinji« Mi reče
Ko odide, ostanem sama. Prostor napolni tišina. Dolga tišina ki me skoraj da pogoltne. Slišim svoje dihanje ki se mi zdi čisto pregosto. Slišim tiktakanje na uri. Čas mineva hitro ,brez opozorila vendar meni se sekunde vlečejo v ure.
TIK
TAK
TIK
TAK
Na mizi je krof. Čisto običajen krof.
Ampak meni se zdi, kot da me gleda.
Kot da čaka, da popustim.
In jaz ga le opazujem. Tiho. Dolgo.
Ozrem se okoli. Na nočni omarici leži moder zvezek.
Naloga za psihologinjo me čaka. Bolje da jo naredim da bom potem konec s tem.
»Za nalogo napiši deset stvari o sebi«
Mi odmeva glas psihologinje v glavi. Sliši se preprosto a kako naj napišem 10 stvari o sebi če včasih sploh nevem kdo sem? Če sem v sebi čisto izgubljena? Če to kar sem sploh nisem jaz? Če je pravo Sofijo pogoltnil strah?
Vzamem kulij. Pokrovček klikne. Zvok me strese.
Pogledam prazen list. Belo.
Tako belo kot tista vrata pri psihologinji
Roka se približa listu. Zapišem.
1. Ime mi je Sofija
Potem nekaj časa le strmim v te tri besede. Le gledam tiste črke kot da se bodo začele premikati. Zdi se mi da s tem stavkom nisem povedala NIČ.
Začnem z drugim
2. Bojim se
Hitro prečrtam. Preveč resnice v dveh besedah.
Preveč vsega. Pa še otročje zveni.
Poskusim s tretjim
3.Rada imam poletje
Okej to ni čisto res, to rečejo vsi. Rečejo nekaj, kar se sliši lepo.
Ampak jaz… jaz sem polna strahov.
Strahov, ki nimajo imena. Ki nimajo te lepote
Skoraj že obupam. So le tri stvari ki jih imam? Kaj je narobe z mano?
Napišem
4.Sem grozna zmešanka in čudakinja ki se nečesa boji najbolj na svetu to je b…..
Moja roka se ustavi. Ne nadaljuje. Poskusim ostati mirna.
Ta stavek je resničen. Edina resnica. Ampak prepovedana resnica.
Zvezek sunkovito zaprem. Ne zmorem več.
Solza ki se za las izogne že mrzlemu čaju pade na mizo. Obup me preplavlja. V mojem telesu ga je že celo morje .
Takšna čudakinja sem. Nevem zakaj me je obsedla taka pošast ki me grize. Od zunaj in od znotraj.
Zakaj je moje življenje takšno ? Nihče nima takih strahov kot jaz. Sama sem. Sama
Potem pa me prešine misel
»Veš, nisi sama v tem. Mnogo ljudi ima enake strahove kot ti. Zagotovo bos nekoč nasla prijatelja ki te bo razumel! To bomo skupaj premagali.«
Psihologinja,
Enaki strahovi? stavek mi domeva v glavi. Kot zvon. Psihologinja. Strahovi. Jaz.
Prijatelji?
Nisi sama?
Bom res kdaj našla srečo v življenju?
Je to resnica
Ali
še ena laž življenja?
___________
Hje ta del malo daljši. Res hvala vsem ki berete. iz dna srca. Rada vas mam.
Loomy
Sezujem si čevlje. Zdi se mi, kot da smrdijo.
Stečem po stopnicah. Moje pete tolčejo ob tla, njihov zvok se odbija po naši hiši.
Nekoliko zadihana pridrvim v sobo. Kot da je bila pot tako dolga.
V sebi čutim neko nevčakanje. Neko pričakovanje.
Zdi se mi, da se po obisku psihologinje počutim nekoliko lažje.
Kot da bi mi nekdo iz hrbta odstranil vsaj en kamenček od tistih stotih, ki sem jih nosila s sabo.
Ni veliko, ampak vsaj nekaj.
Usedem se na stol. Globoko uzdihnem in zavonjam zrak svoje sobe. Nekoliko zadušljiv.
Vrata se nato sunkovito odprejo. Mami.
Brez kakršnjegakoli opozarila se prikaže v sobo. Zdaj sem na to že nekako navajena.
»Hej, Sofi! Prinesla sem ti čaj in krof,« reče z lepim, skoraj da zaigranim glasom.
Zdi se mi, kot da je polna pričakovanj.
Ampak jaz bom njena pričakovanja le scvrla in jih poteptala. Kot nejno življenje. Vse sem ji uničila. VSE
Le strmim vanjo.
Pladenj položi na mizo in se vsede na posteljo.
Pogleda me njena rdeča šminka je rahlo razmazana in njen utrujen pogled strmi vame.
»Kako je bilo danes?« reče prijazno, a odločno.
Kaj naj ji rečem?
Da sem skoraj omedlela, ker me je psihologinja vprašala, kaj čutim?
Da sem se bala navadnega kulija, ker bi lahko po nesreči napisala besedo bruhanje?
Ali da sem imela občutek, kot da sem za trenutek obstajala brez strahu, in da me to hkrati prestraši še bolj?
Ne rečem nič.
Pogledam čaj. Vroča para mi polzi po obrazu. Na obrazu začutim vlago.
Vonj krofa mi je nekoč bil všeč. Čeprav se tega »nekoč« milo spominjam. Zdaj me samo spomni, zakaj ga ne morem pojesti in da nisem normalna.
Mami vzdihne.
»Veš, Sofi, ne rabiš mi vsega razlagat. Samo hočem, da veš, da sem tukaj. Vedno.«
Pokimam.
Ampak vem, da tega ne razume. Nihče ne razume.
Vsaj za zdaj ne.
Mami ustane postelja rahlo zaškripa.
» Če me boš potrebovala sem v kuhinji« Mi reče
Ko odide, ostanem sama. Prostor napolni tišina. Dolga tišina ki me skoraj da pogoltne. Slišim svoje dihanje ki se mi zdi čisto pregosto. Slišim tiktakanje na uri. Čas mineva hitro ,brez opozorila vendar meni se sekunde vlečejo v ure.
TIK
TAK
TIK
TAK
Na mizi je krof. Čisto običajen krof.
Ampak meni se zdi, kot da me gleda.
Kot da čaka, da popustim.
In jaz ga le opazujem. Tiho. Dolgo.
Ozrem se okoli. Na nočni omarici leži moder zvezek.
Naloga za psihologinjo me čaka. Bolje da jo naredim da bom potem konec s tem.
»Za nalogo napiši deset stvari o sebi«
Mi odmeva glas psihologinje v glavi. Sliši se preprosto a kako naj napišem 10 stvari o sebi če včasih sploh nevem kdo sem? Če sem v sebi čisto izgubljena? Če to kar sem sploh nisem jaz? Če je pravo Sofijo pogoltnil strah?
Vzamem kulij. Pokrovček klikne. Zvok me strese.
Pogledam prazen list. Belo.
Tako belo kot tista vrata pri psihologinji
Roka se približa listu. Zapišem.
1. Ime mi je Sofija
Potem nekaj časa le strmim v te tri besede. Le gledam tiste črke kot da se bodo začele premikati. Zdi se mi da s tem stavkom nisem povedala NIČ.
Začnem z drugim
2. Bojim se
Hitro prečrtam. Preveč resnice v dveh besedah.
Preveč vsega. Pa še otročje zveni.
Poskusim s tretjim
3.Rada imam poletje
Okej to ni čisto res, to rečejo vsi. Rečejo nekaj, kar se sliši lepo.
Ampak jaz… jaz sem polna strahov.
Strahov, ki nimajo imena. Ki nimajo te lepote
Skoraj že obupam. So le tri stvari ki jih imam? Kaj je narobe z mano?
Napišem
4.Sem grozna zmešanka in čudakinja ki se nečesa boji najbolj na svetu to je b…..
Moja roka se ustavi. Ne nadaljuje. Poskusim ostati mirna.
Ta stavek je resničen. Edina resnica. Ampak prepovedana resnica.
Zvezek sunkovito zaprem. Ne zmorem več.
Solza ki se za las izogne že mrzlemu čaju pade na mizo. Obup me preplavlja. V mojem telesu ga je že celo morje .
Takšna čudakinja sem. Nevem zakaj me je obsedla taka pošast ki me grize. Od zunaj in od znotraj.
Zakaj je moje življenje takšno ? Nihče nima takih strahov kot jaz. Sama sem. Sama
Potem pa me prešine misel
»Veš, nisi sama v tem. Mnogo ljudi ima enake strahove kot ti. Zagotovo bos nekoč nasla prijatelja ki te bo razumel! To bomo skupaj premagali.«
Psihologinja,
Enaki strahovi? stavek mi domeva v glavi. Kot zvon. Psihologinja. Strahovi. Jaz.
Prijatelji?
Nisi sama?
Bom res kdaj našla srečo v življenju?
Je to resnica
Ali
še ena laž življenja?
___________
Hje ta del malo daljši. Res hvala vsem ki berete. iz dna srca. Rada vas mam.
Loomy
Odgovori:
Moj odgovor:
#prijavljenapunca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pust(vem, da je se dalec)
hello!
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
pac vem da je pust se dalec ampak js res ne vm, kaj naj. moja sosolka je kupla zetko oktobra kostum za pust(hudica) da bi ble to ane, ampak problem pa je da js takrt nism nc razmisljala in sm rekla da je ok in zj pac ne bi bla hudic kr se mi ne zdi prou(pac sm verna... in ni sam to, ampak res neki cutm kukr da ni prou da sm hudic..., ce veste, kaj hocm povedat) zj sploh ne morm nc vec narest sploh ji pa ne morm razlozit...
ne vem mogla sm nekam napisat, ce mi boste plis pomagal! bom pa hvalezna usakega odgovora:blush:
p.s. prjauljena sm, sam se nocm izdt
se enkrat hvala kr si pogledu/pogledala in hvala ce odgovoris
