Kot v pravljici, 8. del
1
Limonca-8. del
»Mhm?« se je zamišljeno oglasila Gaja, medtem ko je ležala na postelji in brala svojo detektivsko knjigo.
»Zanima me, kaj bi ti naredila, če bi imela težave s prijateljico?«
»Kakšne težave?« se je Gaja še naprej bolj posvečala knjigi kot meni in grizljala rob kazalke.
»Ne vem, na primer to, da bi se kdaj v preteklosti kaj zgodilo, zdaj pa se ti zdi, da je ta prijateljica zaradi tega jezna nate, vseeno pa nisi čisto prepričana, če se prijateljica tega res spominja.«
Gaja je končno odtrgala pogled od knjige in me razdraženo pogledala, ker sem jo motila med branjem.
»Zakaj me to sprašuješ?«
»Ah kar tako,« sem zamahnila z roko in poskusila delovati čimbolj brezbrižno. V bistvu tudi sma nisem vedela, zakaj jo sprašujem. Do takrat ljudi nikoli nisem prosila za pomoč. Vse sem vedno naredila sama, ker se mi je tako zdelo bolj zanesljivo. Verjetno pa je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da nisem imela nikogar, ki bi ga lahko za kaj prosila.
»Opravičila bi se ji, logično!« je naveličano rekla, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega. Če sem dobro premislila, je v bistvu to bilo nekaj najbolj normalnega in čudil sem se, kako to, da se tega nisem spomnila že prej. Česa lažjega se pa skoraj ne bi mogla zamisliti.
…………….
Naslednjega dne smo svoje zgodbe šli pisat ven. Z Lizo sva se natovorjeni z listi in pisali namestili med dvema drevesoma, tako da sva bili ena nasproti druge.
»Kaj bi bil torej razlog za spor?« em vprašala n si ogledovala najone dosedanje zapiske zgodbe. Do konca tabora sta bila le še dva dneva in morali sva pohiteti, da bi zgodbo dokončali. Govorila je o fantu, ki je s svojo družino pripotoval v popolnoma novo državo, kjer se je težko vključil v družbo zaradi različnih načinov pogovora, šal, ki jih ni razumel in mnogo drugih stvari, zaradi katerih se rugi z njim niso družili. Ko je končno našel prijatelja, se je med njima zanetil prepir. Najti sva morali le iskrico, ki bi prepir povzročila.
»Jaz imam idejo,« je brez razmišljanja izstrelila Liza in me prvič v tem tednu zares pogledala.
»Lahko bi fant vedel za skrivnost svojega prijatelja, ampak bi jo izdal ostalim, zaradi česar bi se mu drugi posmehovali in tako bi bilo konec njunega prijateljstva.«
V grlu se mi je zataknilo in začela sem kašljati, Liza pa me e odločno gledala naravnost v oči.
Počutila sem se neprijetno, saj je njen srepi pogled vrtal vame in zdelo se mi je, da lahko vidi skozi mene.
Za trenutek se mi je zazdelo, da sem jo zagotovo narobe razumela, vendar je rekla točno to, kar sem jo slišala.Lica so mi zardela n živčno sem iskala odgovor.
»O-okej,« sem zajecljala, »mogoče lahko še malo razmisliva.«
Liza je skomignila z rameni in pogledala stran od mene. Zakaj se je to moralo zgoditi ravno danes, ko sem se ji hotela opravičiti. V trenutku mi je splahnela vsa samozavest včerajšnejag dne in nisem bila več tako prepričana, da je bila to dobra ideja. Ko sva končali, je Liza ihtavo pobrala svoje stvari in se brez obotavljanja napotila nazaj noter.
»Zdaj je čas,« sem pomislila in stekla za Lizo. Nisem razmišljala, ali se zares prepričana v to, in bilo mi je vseeno, kaj se bo zgodilo potem. Bila sem odločena, da to moram storiti.
»Liza!«
Ustavila se je in se presenečeno obrnila k meni.
»Ja?« me je hladno vprašala in me premrila z očmi.
»H-hotela sem se ti opravičiti,« se ji poskusila reči s čimmanj prestrašenim glasom. Upajoče sem zrla vanjo in si želela, da bi na njenem hladnem obrazu zagledala vsaj kanček prijaznosti.
»Opravičiti zakaj?« me je vprašala, pri tem pa niti enkrat trenila z očmi.
»No, saj veš. Za vse, kar se je zgodilo takrat. Res mi je žal, da sem potem kar šla.«
»Poglej, Luna,« je zavzdihnila Liza in se končno malo sprostila. »Saj je v redu, okej. Takrat sva bili še majhni in verjamem, da ti tega zdaj ne bi naredila. Bil je le otročji prepir.«
»Nisi jezna name? Sem jo z začudenjem vprašala.
»Ne. Mislim, da je res lepo, da sva se spet srečali po vsem tem času,« je mirno rekla in se mi poskusila nasmehniti, čeprav ni izgledala zares vesela.
Verjetno bi si morala oddahniti in s čisto vestjo pozabiti na vse skupaj, a nekako nisem zares verjela, da mi je oprostila, čeprav je to rekla. Zdelo se mi je, da je to naredila le za to, da bi enkrat za vselej zaključila s tem. Nisem pričakovala, da bi s tem opravičilom postali nerazdružljivi prijateljici, ampak iz nekega neznanega razloga mi je takrat postalo zelo pomembno, da bi ona zares vedela, da mi je žal. Vedela sem, da med nama nikoli več ne bo enako. Vedela pa sem tudi, da bom kasneje obžalovala, če ne bom naredila ničesar.
Ves ta čas sem se delalla, da mi je vseeno, če sem uničila prijateljstvo z Lizo in si iz dneva v dan lagala, da nikogar ne potrebujem. Takrat pa sem se trdno in dokončno odločila, da tega ne želim več. Nise si več želela bežati pred svetom in se mu izmikati. Nisem želela stati križem rok, ampak sem hotela nekaj narediti- hotela sem narediti tisti odločen poteg s čopičem. Nisem razumela, zakaj se je toliko stvari spremenilo v tistih nekaj dneh, in zato sem bila razočarana.
Od vsega razmišljanja me je bolela glava in želela sem si, da bi bilo življenje lažje.
»Zanima me, kaj bi ti naredila, če bi imela težave s prijateljico?«
»Kakšne težave?« se je Gaja še naprej bolj posvečala knjigi kot meni in grizljala rob kazalke.
»Ne vem, na primer to, da bi se kdaj v preteklosti kaj zgodilo, zdaj pa se ti zdi, da je ta prijateljica zaradi tega jezna nate, vseeno pa nisi čisto prepričana, če se prijateljica tega res spominja.«
Gaja je končno odtrgala pogled od knjige in me razdraženo pogledala, ker sem jo motila med branjem.
»Zakaj me to sprašuješ?«
»Ah kar tako,« sem zamahnila z roko in poskusila delovati čimbolj brezbrižno. V bistvu tudi sma nisem vedela, zakaj jo sprašujem. Do takrat ljudi nikoli nisem prosila za pomoč. Vse sem vedno naredila sama, ker se mi je tako zdelo bolj zanesljivo. Verjetno pa je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da nisem imela nikogar, ki bi ga lahko za kaj prosila.
»Opravičila bi se ji, logično!« je naveličano rekla, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega. Če sem dobro premislila, je v bistvu to bilo nekaj najbolj normalnega in čudil sem se, kako to, da se tega nisem spomnila že prej. Česa lažjega se pa skoraj ne bi mogla zamisliti.
…………….
Naslednjega dne smo svoje zgodbe šli pisat ven. Z Lizo sva se natovorjeni z listi in pisali namestili med dvema drevesoma, tako da sva bili ena nasproti druge.
»Kaj bi bil torej razlog za spor?« em vprašala n si ogledovala najone dosedanje zapiske zgodbe. Do konca tabora sta bila le še dva dneva in morali sva pohiteti, da bi zgodbo dokončali. Govorila je o fantu, ki je s svojo družino pripotoval v popolnoma novo državo, kjer se je težko vključil v družbo zaradi različnih načinov pogovora, šal, ki jih ni razumel in mnogo drugih stvari, zaradi katerih se rugi z njim niso družili. Ko je končno našel prijatelja, se je med njima zanetil prepir. Najti sva morali le iskrico, ki bi prepir povzročila.
»Jaz imam idejo,« je brez razmišljanja izstrelila Liza in me prvič v tem tednu zares pogledala.
»Lahko bi fant vedel za skrivnost svojega prijatelja, ampak bi jo izdal ostalim, zaradi česar bi se mu drugi posmehovali in tako bi bilo konec njunega prijateljstva.«
V grlu se mi je zataknilo in začela sem kašljati, Liza pa me e odločno gledala naravnost v oči.
Počutila sem se neprijetno, saj je njen srepi pogled vrtal vame in zdelo se mi je, da lahko vidi skozi mene.
Za trenutek se mi je zazdelo, da sem jo zagotovo narobe razumela, vendar je rekla točno to, kar sem jo slišala.Lica so mi zardela n živčno sem iskala odgovor.
»O-okej,« sem zajecljala, »mogoče lahko še malo razmisliva.«
Liza je skomignila z rameni in pogledala stran od mene. Zakaj se je to moralo zgoditi ravno danes, ko sem se ji hotela opravičiti. V trenutku mi je splahnela vsa samozavest včerajšnejag dne in nisem bila več tako prepričana, da je bila to dobra ideja. Ko sva končali, je Liza ihtavo pobrala svoje stvari in se brez obotavljanja napotila nazaj noter.
»Zdaj je čas,« sem pomislila in stekla za Lizo. Nisem razmišljala, ali se zares prepričana v to, in bilo mi je vseeno, kaj se bo zgodilo potem. Bila sem odločena, da to moram storiti.
»Liza!«
Ustavila se je in se presenečeno obrnila k meni.
»Ja?« me je hladno vprašala in me premrila z očmi.
»H-hotela sem se ti opravičiti,« se ji poskusila reči s čimmanj prestrašenim glasom. Upajoče sem zrla vanjo in si želela, da bi na njenem hladnem obrazu zagledala vsaj kanček prijaznosti.
»Opravičiti zakaj?« me je vprašala, pri tem pa niti enkrat trenila z očmi.
»No, saj veš. Za vse, kar se je zgodilo takrat. Res mi je žal, da sem potem kar šla.«
»Poglej, Luna,« je zavzdihnila Liza in se končno malo sprostila. »Saj je v redu, okej. Takrat sva bili še majhni in verjamem, da ti tega zdaj ne bi naredila. Bil je le otročji prepir.«
»Nisi jezna name? Sem jo z začudenjem vprašala.
»Ne. Mislim, da je res lepo, da sva se spet srečali po vsem tem času,« je mirno rekla in se mi poskusila nasmehniti, čeprav ni izgledala zares vesela.
Verjetno bi si morala oddahniti in s čisto vestjo pozabiti na vse skupaj, a nekako nisem zares verjela, da mi je oprostila, čeprav je to rekla. Zdelo se mi je, da je to naredila le za to, da bi enkrat za vselej zaključila s tem. Nisem pričakovala, da bi s tem opravičilom postali nerazdružljivi prijateljici, ampak iz nekega neznanega razloga mi je takrat postalo zelo pomembno, da bi ona zares vedela, da mi je žal. Vedela sem, da med nama nikoli več ne bo enako. Vedela pa sem tudi, da bom kasneje obžalovala, če ne bom naredila ničesar.
Ves ta čas sem se delalla, da mi je vseeno, če sem uničila prijateljstvo z Lizo in si iz dneva v dan lagala, da nikogar ne potrebujem. Takrat pa sem se trdno in dokončno odločila, da tega ne želim več. Nise si več želela bežati pred svetom in se mu izmikati. Nisem želela stati križem rok, ampak sem hotela nekaj narediti- hotela sem narediti tisti odločen poteg s čopičem. Nisem razumela, zakaj se je toliko stvari spremenilo v tistih nekaj dneh, in zato sem bila razočarana.
Od vsega razmišljanja me je bolela glava in želela sem si, da bi bilo življenje lažje.
Moj odgovor:
en mesec
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
ZOBNI APARAT - RUMENI ZOBJE ~ APARAT ČEZ 1 MESEC
Ojla.:smile: Za zdaj imam aparat samo spodaj, čez 1 mesec ga dobim še zgoraj. 🤭Skratka, zelo imam rumene zobe, kljub umivanju zob zelo redno in dolgo!:sob:Okoli zobov so se mi naredili oranžno - rumenkasti madeži (ne vidi se veliko, ampak ortodont bo opazil) in jih ne gre spravit več dol. :sob::sob:Imam jih skoraj na vsakem zobu.:expressionless: Mi bodo sploh namestili apaprat spodaj?:sob: Pač mislili si bodo, da si jih nisem umivala. Je možnost, da mi aprata ne dajo zgoraj? Kaj lahko naredim, da gredo obloge/madeži dol Pomagajte!!!:heart:






Zgodba o prijateljstvu