++++
*roza*obnova 3. dela*roza*roza*
*b*Sofija pride v bolnišnico kjer ji zdravnica prvič pove za panični napad in ji pripise psihologa.Njene misli so globoke,a postanejo se globje*b*


+++++




V glavi mi udarja bolečina. Kot da bi mi buška pela svojo neznosno pesem.
Rekli so, da sem si glavo le rahlo udarila ob padcu v brezno slabosti.
Mislim — pločnik. Povili so mi jo. A povoj ne zakrije bolečine, ta še vedno kriči skozi mojo kožo.
...
Potem so mi vzeli kri. Peljali so me k dr. Pečnikovi. Na invalidskem vozičku — kot da moje noge ne delujejo, kot da sem kraljica, ki ji vsi služijo. V resnici pa sem bila ujetnica. Moj glas v glavi je bil tih, tuj a še kako resničen. Vonj po razkužilu mi je zlezel v nos in se zatakne v grlo, kot kamen.

Na stolu je sedela stara, zgubana gospa. Držala je ostro injekcijo in me s svojimi očmi posadila na zelen stol. Poskušala sem jo gledati čim bolj lepo a ona mi tega ni vrnila. Iztegnila sem roko, kot da je na moje telo pritrjena zadnjič. Vonj po krvi, po iglah, po kovini — še en rez v srce.

»Ne bo bolelo,«
mi reče. Vem, da je to le še ena od laži, ki jih življenje natvezi.

Igla mi čez nekaj sekund prebode mojo mehko kožo a nič ni tko boleče kot moja pošast v glavi.


....
Izvidi so bili videti normalni.
Čeprav v mojem srcu ni bilo nič normalnega. Zdravnica me je z rahlo nezaupanjem poslala domov.V njenih očeh sem zaznala strah,trepet.
......
Prišel je naslednji dan.
Še en dan *b*strahov, trpljenja, slabosti in nepojasnjenih občutkov.*b*

Budilka me predrami iz globokega spanca. Odprla sem oči; skozi zavese je nagajivo ušel sončni žarek. Za nekaj sekund je bilo vse popolno. Potem pa sem se spomnila. To je tisto moje bedno življenje.

…

»Mami, bi me lahko danes ti peljala v šolo?« vprašam, ko jo zagledam na hodniku, v upanju, da me ne bo zasliševala.

Pogleda me globoko v oči. V njih vidim sebe. Vidim grozo. Ne znam prebrati njenih misli.

»Okej, ampak samo danes da si opomoreš od včeraj« hitro reče in že izgine iz dnevne sobe.

Tako me mami pelje v šolo. Pot se vleče kot kača, čeprav traja le trideset minut. Na travi se svetlikajo male kapljice rose — nedolžne, luštne — lesketajo se v vzhajajočem soncu. Svet je popoln. Jaz sem napaka v tej popolnosti. Vse je odprto, lepo. Jaz sem ujeta. Ne le v avtu, temveč v svojem telesu. Strah me je, res me je. Po licu mi spolzi solza. Izgleda kot rosa na travi vendar ne vsebuje niti kančka lepote in sreče.

S sunkovitimi gibi odprem težka vrata avtomobila in si nadanem lažen nasmešek. Pomaham mami in z mojo torbo , v kateri se zdi, kot da nosim kamne , izstopim. Avto se odpelje. Jaz pa spet stojim na pločniku. Zdi se mi, kot da še vedno vidim sledi krvi na tleh. Kot da spomini nikoli ne zbledijo. Moje ime bo zavedno napisano na tem pločniku. Nato se primem za glavo. Na njej čutim veliko, rahlo povito buško, ki me ves čas boli. A vsaj to nekoliko prikrije mojo duševno bolečino.

Hodim do šolske omarice. Številka 159, modre barve. Pravijo, da je bolje, če si omarico z nikomer ne deliš — da imaš svoj prostor — a jaz čutim praznino. Čutim, da sem sama. Brez podpore.

Na hodniku je množica. Vse oči so uprte vame. Slišim šepetanje za hrbtom, besede, ki mi stiskajo dušo. Predstavljam si, kaj si mislijo: Tista zmešana. Tista čudakinja. Tista smrdeča.Pločnik Tista… tista… tista. Nikomur ne morem zaupati.*i* Nikomur. Nikomur.*i* Tudi če se zdi, da lahko — ne morem.

Sezujem si copate in kot kup nesreče odkorakam po stopnicah.

V tistem trenutku mimo pridrvi Karin. Njene trepalnice sežejo do vrha čela, ustnice so živo rdeče. Oh, ta Karin. Čeprav je le leto starejša, se obnaša, kot da je kraljica . Krono ima ves čas na glavi. Zdaj, ko je devetarka, še posebej. Ves čas zafrkava šibkejše. To ji prinaša zadovoljstvo. To jo sprošča. Ne zaveda se posledic.

Poskušam se pretvarjati, da je ne vidim. A ona me vidi. Še kako me vidi. Njen pogled je oster, kot da me bo z očmi ranila tam, kjer me najbolj boli. Od vedno me je sovražila — nimam pojma zakaj. Stopi mi pred noge tako hitro, da še ne uspem reagirati. Začutim njen dotik, spodrsljaj, padec. Prevrnem se po stopnicah. Vsi pogledajo in zadržujejo smeh. Karin zaigra ogorčen izraz, a v kotičku ust zaznam nasmešek zmagoslavja. Jaz le obležim na teh trdih tleh. Tla so mi postala že skoraj domača. Spomini,slabost,zalost pridrvita.

»Ojoj, spet si padla ,zdaj si pa namesto pločnika izbrala stopnice?« izgovori z zajedljivim nasmeškom. Njen glas je topel, skoraj prijeten, a v njem je želja, da mi življenje naredi še bolj grozno.

Ljudje se smejijo njeni “fantastični” šali. Njihovi glasovi so kot pritisk, ki mi zateka v ušesa. Vsak šepet je kot rezilo, ki me reže. Vsak pogled je kot da bi iz mene iztisnil dušo.

Skrivam obraz. Ne odzovem se, le tiho vstanem in poskušam skriti svojo bolečino. Nato pride tišina. A v meni se nekaj začne premikati. Nekaj se spet zlomi. Slabost.*b* BUBUBUB*b*. Slabost. Srce podivja. Kot da se mu je zmešalo. Kot da bi moje telo proizvajalo koncert, v katerem sem jaz glavna vloga. Pošast v telesu se prebudi in udari v moj želodec. Tepe in tepe ga, kot da mu je storil smrtni greh. Strah se viša. Spet se dogaja. Spet.*i* Zakaj? *i*si mislim in se v svojih občutkih že izgubljam. Pogoltnejo me vase.

Pograbim torbo in skoraj stečem proti stranišču. Za mano kup ljudi, ki bulji vame. Ne vidim jih, a čutim njihove oči, ki žarijo v moj hrbet. Vstopim v stranišče, sunkovito zaprem vrata in rdečo ključavnico potegnem v desno. Vsedem se. Pod rokami čutim mrzel pokrov. Sllišim šumenje vode v lijaku, tiho šepetanje in skrivno skrolanje po telfonih. A jaz sem tista ki je ne slisim,čutim.

Spet se vse ponovi. Slabost kot val.
*i*Rada bi kar umrla.*i* Ne zdržim več ,to so moje najgloblje misli.
Dihanje, srce, slabost, ljudje, strah… ta temačni strah… ko bi ga le nekdo enkrat ukrotil. Ko bi mi le nekdo vrnil moje življenje.

Tokrat poskušam ostati mirna. Ne sme se zgoditi spet. Ne smem se prekucniti po tleh. Tokrat na stranišču. Ne spet.
*i*Tokrat
Ne
pločnika,
ne stopnic,
ne stranišča.*i*
_________



HEJJJJJJ
evo nov delček zdej kr lep čas nism nič objavla zato tale mal daljsi...Hvala vam za vsom podporo rada vas mam

Looomyyyyyy:kissing_closed_eyes: