Slišal sem drobne kapljice kako so kapljale po oknu. Oboževal sem ta zvok.
Zdaj, ko je jesen ne sprejemam drugega vremena kot je dež ali pa veter. Samo tako prijetno je. In spominja me na vse dneve, ki sva jih skupaj s Kay preživela ob kaminu, ko je deževalo.
Nato sem odprl oči in se zavedal krute realnosti. Četrtek zjutraj, moram v šolo, poleg tega pa še zraven mene ni osebe, ki mi pomeni največ v življenju.
Nato sem se spomnil na včerajšnji dan, na tisto vrečko, na Kay, na vse kar se je zgodilo in potem na Billa. To, da bom že danes izvedel kaj se skriva v tisti vrečki je bil edini razlog, ki me je ohranjal pri življenju.
Nenadoma je nekdo potrkal na moja vrata.
"Ja?"
Odprla so se in notri je pogledal oče. Oh, ne. Samo še tega se manjka.
"Hej, sine."
Zaprl je vrata in sedel na posteljo.
Pod njegovimi očmi so bili temni podočnjaki zaradi dela, ki se je zavlekel pozno v noč. In še nekoliko dlje.
Vedno je vse vlagal v delo. Že kot mlad je ustanovil svoje podjetje, vse je zgradil sam, vsaj tako kot pravi on. Nisem ga mogel kriviti zaradi ničesar, od nekdaj smo si lahko privoščili prav vse zaradi njegove službe. Samo... nikoli ni imel časa za nas. Za njegovo družino. Midva pa sva od takrat, ko sem prenehal igrati košarko in po njegovih besedah zapravil življenjsko kariero sploh izgubila stike.
"Ja?"
Sem rekel. Nisem verjel, da me je prišel obiskati na vse zgodaj zjutraj brez, da bi imel res močen razlog.
"Ah, daj no," potrepljal me je po hrbtu in se zahahljal, "Prišel sem pogledati kako si."
Debelo sem pogoltnil in se obrnil stran in se delal, da pospravljam posteljo.
"Aha."
"No... in?"
"V redu sem."
Ne vem česa pri božji volji ne razume.
"Aha..."
Še naprej sem pospravljal posteljo.
"Skratka razmišljal sem..."
Oh, ne.
"Lahko bi se kdaj malo podružila... recimo ob košarki... ali pa.."
"Oči, ne. Nehaj. Pojdi ven."
"Ampak.."
"Pojdi ven. Tako ali tako se moram pripraviti za šolo."
Sem rekel odločno, da ni imel namena nadaljevati. Zavzdihnil je, odprl vrata nato pa trznil kot, da bi se nečesa spomnil.
"Aja pa Chloe te čaka pred hišo. Že kakšne pol ure. Ne vem od kdaj je tukaj. To bodo že spet problemi.... Že vidim..."
"C-Chloe?"
Sem zajecljal.
"Ja. Chloe. Sestrična. Od Kay?"
Me je pogledal kot, da sem malo zmešan.
Chloe, Chloe, Chloe...
Pognal sem se navzdol po stopnicah, obrnil ključ v vratih in v pižami stopil na dež.
Tam je stala, pod dežnikom z najbolj namrgodenim izrazom na obrazu, navadnih jeans hlačah in puloverju, njeni bujni kodri pa so ji tičali pod kapuco.
"O moj bog," je rekla nato pa naredila izraz na obrazu, ki sem ga še predobro poznal in se začela dreti. "KONČNO. ZDAJ PA MI POVEJ. KJE. ZABOGA. JE. KAY."
"Chloe! Hej, nehaj se dreti zaboga.."
"Ne, ne, ne, ne, ne, ne... KJE JE KAY?"
"Chloe kaj sploh počneš tukaj..."
"KJE. JE. K-"
"Chloe, prosim, ustavi se.."
"JAMES! ZADNJA PRILOŽ-"
"NE VEM KJE JE KAY ZABOGA!"
Sem zakričal.
"NE VEM KJE JE OKEJ? IN JA VEM, DA BI MORAL VEDETI," sem rekel, ko sem videl njen izraz na obrazu. "AMPAK NE VEM! NE VEM KAJ SE DOGAJA Z NJO. IN NE VEM ZAKAJ SE NENADOMA OBNAŠA TAKO DRUGAČNO. IN JA, NE VEM KAJ NAJ STORIM, EDINA STVAR, KI JO VEM JE, DA SEM BIL TISTI VEČER KRETEN IN, DA BI TAKO RAD SPRE-"
"Hej," odmaknila se je par korakov nazaj, "Umiri se korenček,"
Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil.
"V redu je, dihaj," se je zarežala, a se v naslednjem trenutku spet zresnila. "Samo... Kay ni doma. Ni prespala doma."
"K-kaj?"
Sem zajecljal.
Prikimala je.
"Dva dni nazaj sva se zmenili, da prihajam k vam in bila je navdušena in vse... nato pa mi je pred parimi urami napisala, da ni prespala doma in če lahko prosim ne vstopam v hišo, ker njena mami misli, da sva šli skupaj na nek koncert. I-in da sva potem prespali pri še eni prijateljici. Itak se mi je zmešalo, ampak od takrat mi seveda ne odgovarja. Potem sem mislila, da sta vidva skupaj ali, da vsaj veš kje je in zdaj čakam tu na dežju, ker ti pa seveda dremuckaš," se je namrgodila jaz pa nisem mogel verjeti temu kar sem ravnokar slišal. *i*Kay...*i*
"Mislim, saj veš, da lahko stojim tu, ampak samo res skrbi me. Za mojo Kay Kay."
Opazil sem solze v njenih očeh kar je bilo za Chloe nenavadno. *i*Zresni se James. Bodi močen.*i*
"Hej, pridi sem."
Hotel sem jo objeti, a se je najprej odmaknila stran.
"Moker si,"
"Chloe."
"Okej, okej."
Po parih sekundah, ko sem jo stisnil k sebi je rahlo s tresočim se glasom rekla:
"Zdaj pa mi prosim povej kaj se dogaja. Čisto vse."
--------