V ponvi sem delal umešana jajčka, bila je sobota zjutraj, vsi so še spali, jaz pa nekako nisem mogel zaspati od sončnega vzhoda naprej.
Razmišljal sem o včerajšnem dnevu, bilo je čudno, bilo je zmešano, ampak odločil sem se. Vedel sem kaj bom storil.
Zaupal ji bom.
Zaupal bom Kay. Zaupal bom, da ni naredila ničesar narobe, ker vem, da Kay, moja najboljša prijateljica izpred parih mesecov tega ne bi nikoli storila.
Nikoli se ne bi vpletala v nekaj takega, nekaj je moralo biti za celotno zgodbo, nekaj se je moralo zgoditi.
In prepričan sem, da je Bill imel v vsej tej zgodbi precej slabe namene, ki bi jih verjetno uresničil, če zdaj ne bi bil mrtev.
To se je res slišalo grozno in nikomur pravzaprav ne privoščim smrti in Billa sem imel od nekdaj rad.
*i*Nikoli*i* si nisem mislil, da bi se lahko spustil v kaj takega.
Slišal sem korake in kmalu zagledal Chloe, ki se je zaspana prikazala v dnevni sobi.
"Jutro," je rekla ter se mi nasmehnila.
"Jutro," sem ji vrnil nasmeh.
Jajca sem razdelil na dva krožnika, ter enega podal Chloe.
"Mmm," začela je jesti.
Zasmejal sem se.
Kako ji lahko uspe izgledati tako dobro že na vse zgodaj zjutraj?
Nekaj časa sva le v tišini jedla potem pa sem začutil njen pogled na sebi, ko je nehala jesti.
"In?"
Je rekla ter odložila krožnik.
"Kako si *i*spal*i*?"
Vedel sem, da samo ni želela takoj načeti teme. Ampak jaz nisem hotel še naprej čakati.
"Razmislil sem," sem rekel.
Čakala je.
"In želel sem, da veš, da ne bom dal prijave prek Kay."
Umaknila se je mojemu pogledu.
Zavzdihnil sem.
"Vem, da ..."
"Ne," odkimala je in se nasmehnila. "Tako je prav James. Če tako čutiš, pomeni, da je to edini ... pravi odgovor," je rekla ter me prijela za roke.
"Res?"
"Ja," se je zasmejala. "Saj veš, da bi te podpirala ne glede na to kako bi se odločil."
Boksnila me je v ramo jaz pa sem si grizel ustnico.
"Hvala ti."
"Za?"
"Da mi stojiš ob strani."
Poljubil sem jo.
Namuznila se je.
"Z veseljem."
Razgledal sem se okoli, bila je sončna sobota in s Chloe pravzaprav nisva imela nobenih načrtov. No razen mojega učenja kemije...
"Bi šla danes ven?"
Prikimala je potem pa v naslednjem trenutku odkimala.
"Kaj pa kemija?"
Zarežal sem se.
"Daj, no učiteljica, potrebujem nekaj svežega zraku za dober začetek učenja," začel sem jo žgečkati.
"Okej, okej," nasmehnil sem se. "Ampak pod pogojem, da potem ne pozabiva na kemijo."
"Mhm ..."
Potegnil sem jo k sebi.
"James!"
----
Sedela sva na klopici, pred nakupovalnim centrom ter jedla cimetove rolice.
Pihalo je, vreme je bilo nekoliko nesigurno in grozilo je, da bo *i*spet*i* začelo deževati.
Po kakšnih desetih minutah sva se odločila, da bova odšla se na kratek sprehod.
Njena topla roka je tako kot vedno oddajala toplino, ki je nisem mogel razložiti.
A bila mi je všeč.
"Veš, kljub vsemu kar se je zgodilo ta mesec sem vesel, da si tu poleg mene."
Nasmehnila se je na način, ki ga je poznala le ona.
Skorajda sva že zavila v domačo ulico, ko sem opazil nekoga, ki se je čudno sklanjal, a kljub temu je bil podoben nekomu, ki sem ga že videl.
"Chloe," sem dahnil.
Pogledala me je.
"Tisti tam. To je tisti tip, ki me je takrat skoraj ubil, ko sem bil v tisti stavbi. Takrat, če me ne bi Kay rešila."
Zajela je sapo.
"On?"
Prikimal sem.
Chloe je obrnila smer naravnost za njim in pospešila korak.
"Kaj pa počneš?"
"Za njim grem, halo! Pridi."
Povlekla me je za roko.
-----
Hodili smo v totalno drugo smer kot takrat, ko sem sledil Harrisonu, Kay in Anni.
Možakar je izgledal odločen, ampak še vseeno se je nekoliko sklanjal. Kot bi ga nekaj zelo bolelo.
S Chloe sva morala ohranjati zadostno razdaljo, ker se je velikokrat odločil, da bo preveril, če mu kdo ne sledi.
Hodili smo že precej časa in nenadoma se je ustavil pred navadno belo poslovno stavbo, ni izgledalo, da bi se v njej dogajalo karkoli sumljivega.
Chloe me je pogledala.
"Kaj misliš, da je tu?"
Skomignil sem ter ga opazoval, nekoliko je okleval potem pa odprl vrata.
Niso bila zaklenjena.
"Chloe."
Sem rekel.
"James."
Grizla si je ustnico.
"Greva?"
Zavzdihnila je potem pa prikimala.
"Morava."
---