Zgodba o prijateljstvu
*b*8 let kasneje...*b*
Večer pred prvim šolskim dnem. Preživim ga v svoji sobi, z glavo med koleni in solznimi očmi. Še zadnjič pogledam telefon, ga prižgem in spet opazim. Praznino. Ničesar. Nikogar. Nikomur ni mar. Cele počitnice sem čakala, a odgovora ni bilo. Niti od Lane. Niti od Mihe. Bi moralo to pomeniti konec? Da me je usoda pač oddaljila od njiju?
Bilo me je strah. Nisem vedela, zakaj se ne oglasita in to je bilo težko prenašati cela dva meseca. Bilo je več kot 1000 možnih razlogov, in vsi so bili slabi. Kaj če sta umrla? Kaj, če se jima zgodila nesreča? Kaj pa... če me enostavno nočeta več?
Nisem vedela, kaj je hujše. Vedela sem le to, da se je moja jeza spremenila v tesnobo in depresijo. Bila sta edina, ki sta me razumela. Če me zdaj pustita, sem uničena. Brez podpore bi bila uničena. Že tako ali tako sem, vendar sta me samo onadva vedno postavljala na noge in me spodbujala. Nikogar drugega nisem potrebovala. A zdaj, te počitnice je bilo vse kar sem počela, smiljenje sami sebi. Razmišljala sem o tem, kako se lahko ravno meni dogajajo take čudne zadeve, kot je npr. ločena starša, oba alkoholika in osamljenost. Nisem imela bratov, ali sester. Niti bratrancev, ali sestričen. Vse kar sem imela sta bila samo Lana in Miha. In nič več. Nič več si niti želela nisem.
V tem trenutku pa je vse drugače. Bila sem sama. Popolnoma sama. Tako zelo zelo sama, da si niti predstavljati ne morete. K nikomur se nisem mogla zateči. Nikomur nisem mogla pripovedovati o svojih problemih. Nisem imela rame, na katero bi se zjokala. Cele počitnice nisem imela tega, kar potrebuje vsak preprost človek.
Toda jutri je prvi šolski dan 8. razreda. Jutri ju bom videla. Misel na to je vesela, a hkrati me je še vedno strah, kaj bosta rekla. Zato sem do polnoči razmišljala samo o tem. Ni me brigalo, kako mi ne-spanje škodi. Važna sta bila samo onadva. Samo ti dve življensko pomembni osebi, s katerima sem preživela dolgih 7 let. Samo Lana in Miha.
Ura je bila 3:00. Vstala sem iz postelje in poiskala telefon, z upanjem, da se je morda kdo od njiju le spomnil name. Na to ubugo, malo Veroniko. A nato sem osupnila. Nemudoma sem odklenila telefon in pristisnila na sporočila.
V trenutku sem spremenila vzdušje v moji glavi. Bil je Telemach. Ta blesav Telemach mi je pisal sredi noči in vzbudil nepotrebno upanje. No, se je pa vsaj on spomnil name. Se mi zdi.
Večer pred prvim šolskim dnem. Preživim ga v svoji sobi, z glavo med koleni in solznimi očmi. Še zadnjič pogledam telefon, ga prižgem in spet opazim. Praznino. Ničesar. Nikogar. Nikomur ni mar. Cele počitnice sem čakala, a odgovora ni bilo. Niti od Lane. Niti od Mihe. Bi moralo to pomeniti konec? Da me je usoda pač oddaljila od njiju?
Bilo me je strah. Nisem vedela, zakaj se ne oglasita in to je bilo težko prenašati cela dva meseca. Bilo je več kot 1000 možnih razlogov, in vsi so bili slabi. Kaj če sta umrla? Kaj, če se jima zgodila nesreča? Kaj pa... če me enostavno nočeta več?
Nisem vedela, kaj je hujše. Vedela sem le to, da se je moja jeza spremenila v tesnobo in depresijo. Bila sta edina, ki sta me razumela. Če me zdaj pustita, sem uničena. Brez podpore bi bila uničena. Že tako ali tako sem, vendar sta me samo onadva vedno postavljala na noge in me spodbujala. Nikogar drugega nisem potrebovala. A zdaj, te počitnice je bilo vse kar sem počela, smiljenje sami sebi. Razmišljala sem o tem, kako se lahko ravno meni dogajajo take čudne zadeve, kot je npr. ločena starša, oba alkoholika in osamljenost. Nisem imela bratov, ali sester. Niti bratrancev, ali sestričen. Vse kar sem imela sta bila samo Lana in Miha. In nič več. Nič več si niti želela nisem.
V tem trenutku pa je vse drugače. Bila sem sama. Popolnoma sama. Tako zelo zelo sama, da si niti predstavljati ne morete. K nikomur se nisem mogla zateči. Nikomur nisem mogla pripovedovati o svojih problemih. Nisem imela rame, na katero bi se zjokala. Cele počitnice nisem imela tega, kar potrebuje vsak preprost človek.
Toda jutri je prvi šolski dan 8. razreda. Jutri ju bom videla. Misel na to je vesela, a hkrati me je še vedno strah, kaj bosta rekla. Zato sem do polnoči razmišljala samo o tem. Ni me brigalo, kako mi ne-spanje škodi. Važna sta bila samo onadva. Samo ti dve življensko pomembni osebi, s katerima sem preživela dolgih 7 let. Samo Lana in Miha.
Ura je bila 3:00. Vstala sem iz postelje in poiskala telefon, z upanjem, da se je morda kdo od njiju le spomnil name. Na to ubugo, malo Veroniko. A nato sem osupnila. Nemudoma sem odklenila telefon in pristisnila na sporočila.
V trenutku sem spremenila vzdušje v moji glavi. Bil je Telemach. Ta blesav Telemach mi je pisal sredi noči in vzbudil nepotrebno upanje. No, se je pa vsaj on spomnil name. Se mi zdi.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ta zadnji del je the best
0
Moj odgovor:
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Hrana
Hejj
Pac js mam tezave z hrano (niso hude ampak se vseen).
Pac js sm tko prib. avgusta 2025 ugotovila, da me po doloceni hrani "zvija" in da mam pol krce (nvm al zelodcne al pac u crevesju) in pol grem na wc in sm pol ure na wc-ju in mam drisko. Pac realno tece iz mene.
In pol sm za vedno vec hrane ugotovila da se mi po njej to dogaja, ampak v decembru sm pa kaksno od te hrane tut jedla in pol ni blo nc. Vcasih sm mela drisko in sm bla na wc-ju dolgo, ampak krcev ni blo. In sm ze mislla da je ok, sam pol me je pa vcerej tko zvilo, mela sm hude krce na vsake 15 sekund(priblizno).
In to poteka tko kdr mam krce:
Najprej nekje sm, in pol me kr naenkrat cez cel trebuh useka krc in pol se to dogaja se ene pol ure in pol grem na wc, kjer mi je ful slabo in mam obcutek da bom bruhala- ampak nikol ne, samo pac krci so. In pol sm pol ure na wc(ampak resno pol ure ker sm ucerej pogledala na uro) in pol je ok- mogoce se mal bolj blagi krci ampak pol je use u redu.
Sam fora je, da pol me je strah jest, ker me je strah da se bo po vsaki hrani to zgodilo. In fora je, da se mi je ene parkrat to zgodil na treningu- sam ne morem js bit tm 20min na wc-ju.
In dons nism jedla zajtrka, ker me je blo res strah. Pa u soli se ful nazaj drzim ker me je strah da bom pol v soli mela krce in ne morem sred pouka rect ucitelju da morem nujno na wc in me ni pol ure.
A mi kdo zna pomagat?
Pac js mam tezave z hrano (niso hude ampak se vseen).
Pac js sm tko prib. avgusta 2025 ugotovila, da me po doloceni hrani "zvija" in da mam pol krce (nvm al zelodcne al pac u crevesju) in pol grem na wc in sm pol ure na wc-ju in mam drisko. Pac realno tece iz mene.
In pol sm za vedno vec hrane ugotovila da se mi po njej to dogaja, ampak v decembru sm pa kaksno od te hrane tut jedla in pol ni blo nc. Vcasih sm mela drisko in sm bla na wc-ju dolgo, ampak krcev ni blo. In sm ze mislla da je ok, sam pol me je pa vcerej tko zvilo, mela sm hude krce na vsake 15 sekund(priblizno).
In to poteka tko kdr mam krce:
Najprej nekje sm, in pol me kr naenkrat cez cel trebuh useka krc in pol se to dogaja se ene pol ure in pol grem na wc, kjer mi je ful slabo in mam obcutek da bom bruhala- ampak nikol ne, samo pac krci so. In pol sm pol ure na wc(ampak resno pol ure ker sm ucerej pogledala na uro) in pol je ok- mogoce se mal bolj blagi krci ampak pol je use u redu.
Sam fora je, da pol me je strah jest, ker me je strah da se bo po vsaki hrani to zgodilo. In fora je, da se mi je ene parkrat to zgodil na treningu- sam ne morem js bit tm 20min na wc-ju.
In dons nism jedla zajtrka, ker me je blo res strah. Pa u soli se ful nazaj drzim ker me je strah da bom pol v soli mela krce in ne morem sred pouka rect ucitelju da morem nujno na wc in me ni pol ure.
A mi kdo zna pomagat?
Vprašanje
Kako bi ocenil/a letošnje teme za Ti&jaz?
So zelo zanimive in aktualne.
(45)
Nekatere so mi všeč, ne pa vse.
(60)
Ne preberem Ti&jaz.
(18)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
ooooo kako lepoo:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
